Španska šola na pohodu

Tu sta seveda Xavi Pascual in Jota Gonzalez, ki vodita Barcelono in Naturhouse, pa Manolo Cadenas (Wisla) in Talant Dušebajev (Kielce), ki sta zatočišče našla na Poljskem, ter Carlos Ortega (Veszprem) in Juan Carlos Pastor (Pick Szeged), ki sta prevzela ponosa madžarskega rokometa.

Sedmerico zaključuje še en zanimiv mož, 44-letni Raul Gonzalez, ki je vso igralsko kariero prebil v Valladolidu, kjer se je poklica učil od že omenjenega Pastorja, potem pa je bil v Ciudad Realu nekaj let pomočnik že omenjenega Dušebajeva. Po neslavnem koncu slednjega je bil nekaj mesecev na borzi dela, vse dokler ni pred dobrim letom dni prejel klica iz Skopja, na drugi strani telefonske linije pa je bil Vardarjev "gazda" Sergej Samsonenko.

V čem je španska skrivnost uspeha oziroma kje gre iskati razloge za ekspanzijo španskih trenerjev in posledično španske rokometne šole? Poleg nespornega znanja in strokovnosti tudi ali predvsem v s(r)tanju na domači sceni, po tistem, ko se je Pirenejski polotok znašel v krempljih recesije, od nekoč mogočne lige ASOBAL namreč ni ostalo prav veliko, ravno nasprotno.

Vrsto let pomembni igralci na španskem in evropskem prizorišču, San Antonio, Ciudad Real in Valladolid, so drug za drugim počasi odromali na smetišče zgodovine, zato so roke dvignili in se s trebuhom za kruhom prek Pirenejev podali tudi tisti najbolj vztrajni, da ne rečemo zvesti. Kot denimo Juan Carlos Pastor, ki je med zadnjimi zapustil potapljajočo se barko, imenovano Valladolid, svoje bržkone življenjsko delo je zapustil po, reci in piši, osemnajstih letih. Zanimivo, v nemški bundesligi, ki še vedno velja za najmočnejšo in najbogatejšo ligo na svetu, po drugi strani ni niti enega španskega trenerja. Skandinavski lobi jih pač ne pusti blizu.