Že več tednov vas ni mogoče opaziti na igrišču. Govorilo se je o pretresu možganov, kaj se je zgodilo?
Na zadnji prijateljski tekmi pred spomladanskim nadaljevanjem sem v glavo dobil žogo, na prvi pogled ni bilo nič posebnega, a potem sem padel skupaj. Zanimivo ob tem je, da ni šlo za neki ne vem kako močan strel, a kot vse kaže, me je zadel pod pravim oziroma nepravim kotom in dvajset, trideset sekund sem bil v nezavesti. Vse od takrat se ne morem sestaviti, prav danes sem bil v Zürichu pri zdravniku najbogatejšega švicarskega hokejskega kluba, ki mi je svetoval, da naj se še dva tedna izogibam dvorane, gneče, napora ... Ni fino. Zdaj resda nimam več glavobolov, a občutljivost na zvok in svetlobo ostaja, enostavno ne zdržim, ne gre, glava ne funkcionira. V sredo sem bil kot gledalec na tekmi, pa sem zdržal vsega polčas, preden sem pobegnil domov. Najhuje je, da ne morem nič narediti.
Sliši se, kot da vam je dolgčas.
Lahko bi tudi tako rekli. V Slovenijo ne smem, zdravnik mi je dejal, da moram ostati v Švici. Ne morem gledati televizije, tudi berem lahko največ pol ure, potem glava ne funkcionira več. Tolikokrat sem jih že dobil po glavi, da je enkrat morala izstaviti račun.
V luči iztekajoče se pogodbe je poškodba prišla še toliko bolj ob nepravem času.
Bil sem v pogovorih z Winterthurjem in še z dvema drugima švicarskima kluboma, a zdaj se je vse skupaj ustavilo. Pravijo, da naj se najprej vrnem na igrišča in znova začnem igrati, pa se bomo potem pogovarjali dalje. Sem v neprijetnem položaju, nič ne morem narediti, da bi pospešil okrevanje, časa pa je po drugi strani vse manj in manj. Ampak kar je, je, ni v mojih rokah.
Zanimivo ob tem je, da ni šlo za neki ne vem kako močan strel, a kot vse kaže, me je zadel pod pravim oziroma nepravim kotom in dvajset, trideset sekund sem bil v nezavesti. Vse od takrat se ne morem sestaviti. Ni fino. Zdaj resda nimam več glavobolov, a občutljivost na zvok in svetlobo ostaja, enostavno ne zdržim, ne gre, glava ne funkcionira.
Bi pa ostali v Švici?
Zagotovo, Švica je prioriteta. Sploh zdaj, ko je tudi žena tu dobila zaposlitev. Uživava, lepo se imava.
Če se prav spomnimo, ste v enem od pogovorov dejali, da ste eden redkih profesionalcev v ekipi.
V principu da, mislim, da so z izjemo mene, Vaskevičiusa in Čorovića ostali soigralci ali študentje ali pa delajo v službah s polovičnim delovnim časom. Da se kombinirati, zaposlitve so fleksibilne in gre, trening je ne nazadnje samo enkrat na dan. Umirjeno bi bila morda še najboljša beseda.
V klub so pripeljali Filipa Gavranovića, krožnega napadalca, ki je pred leti igral v Kopru.
Ne, Gavranović pride šele poleti, zdaj so pripeljali Romana Sidorowicza iz Züricha in mali je bomba. Igra kot profesor, on je tisti, ki nas drži pokonci. Res je dober.
Kljub težavam s poškodbami vam gre kar dobro, nanizali ste nekaj zmag v prvenstvu.
Res delujemo zanesljivo, gre nam, predvsem zahvaljujoč obrambi 3-2-1, proti kateri nihče ne more razviti svoje igre. Ni tu umiranja v lepoti, a rezultati so dobri.
Če bi potegnili vzporednico med slovensko in švicarsko ligo, kaj bi dejali?
Rekel bi, da je pet švicarskih ekip po kakovosti na ravni nekje med Mariborom in Celjem, in te se neusmiljeno dajejo med seboj. Problem pri teh ekipah pa je, da imajo po sedem, morda osem dobrih igralcev, klop pa je po navadi bolj kratka. Potem ob koncu dneva nemalokrat odloča kdo, ki ima širši kader, oziroma kdo, ki ima manj poškodb. Število poškodb, ki sem jih videl tu v teh dveh letih, pa je neverjetno. Infrastruktura je namreč zelo slaba, razen pri Schaffhausnu, ki je svet zase, so vsi drugi malodane v kameni dobi.
Nenavadno za Švico, ob tako opevanem standardu bi si predstavljali povsem drugačne razmere.
Verjamem, a dvorane so res dotrajane, redkokatera ima podlogo, primerno za rokomet. Z izjemo Schaffhausna, ki ima za sabo milijonarja Giorgia Behra in posledično vrhunske pogoje in nesramno visok proračun, je vse drugo na polamaterski oziroma polprofesionalni ravni. A daleč od tega, da bi šlo za slabe ekipe.
Če bo Winterthur prvak, ali bo v luči slabe infrastrukture sploh lahko igral ligi prvakov?
Dvomim. Ravno o tem je pred dnevi tekla beseda, vendar nisem prepričan. Dvorana ni niti dovolj velika niti dovolj sodobna.
Seveda, sem na tekočem. Čeprav je zdaj vse skupaj bolj kot ne predigra. Finale bo Celje – Gorenje in prvenstvo se bo odločilo v desetih dnevih. Podobno je tu v Švici, lani smo bili mi devet mesecev najboljša ekipa, zadnji mesec pa smo razpadli in prvak je bil Schaffhausen. Znati je treba tempirati, kaj se dogaja do končnice, po drugi strani niti ni pomembno. Všeč mi je Maribor, upam, da bo mešal štrene tako Celju kot Gorenju, da bo malce bolj zanimivo, ostalo pa ... Ostalo pa je daleč od tega, kar je nekoč bilo. Čeprav se klubi trudijo, za kar jim vsa čast, všeč so mi na primer Loka, Slovenj Gradec in seveda Trimo, je bil odliv igralcev v zadnjih dveh, treh letih enostavno prevelik.
Ste še v rednem stiku s kom iz Gorenja?
Predvsem s staro gardo, z Brančem (Branko Tamše, op. p.), Fahrudinom Melićem, Nikolo Manojlovićem in Klemenom Cehtetom. No, pa z Janezom Gamsom, ki je kot eden redkih še vedno v Velenju.
Kakšni so spomini na tista štiri leta v osjem gnezdu?
Če potegnem črto, lepi. Fino je bilo, dolgčas nam ni bilo, dogajalo se je marsikaj (smeh). Lepo je bilo, tisto je bila res super zgodba, dobro smo igrali, edino, kar obžalujem, je, da v Evropi nismo naredili še koraka naprej.
Kaj napovedujete za soboto?
Zanimivo tekmo. Morda se bo čudno slišalo, a po mojem mnenju ima Velenje na evropskem prizorišču bolj izkušeno ekipo. Pa širšo klop, bo pa zanimivo videti, kako se bodo fantje odzvali na našo 3-2-1 obrambo. Ko sva se pred kratkim pogovarjala z našim trenerjem, slednji kar ni mogel verjeti, da v Sloveniji nihče več ne igra obrambe 3-2-1. Zanimivo bo, odločali pa bodo vratarji, tisti, ki bo imel boljšo realizacijo, bo po mojem mnenju zmagal.
Pa si boste dvoboj zdajšnjega in bivšega kluba ogledali vsaj s tribune?
Ne vem. Upam. Pred tekmo bom v dvorani, potem pa iskreno povedano, ne vem.
