Bilo je kakšni dve leti po tistem, ko je Ridley Scott na velika platna udaril s svojim Gladiatorjem, ko so neki drugi gladiatorji zavladali rokometni Evropi. Pisalo se je leto 2002, Magdeburgovo leto.
Na igrišču so bili velemojstri, kot denimo Olafur Stefansson, Oleg Kulešov, Nenad Peruničić, Joel Abati, Gueric Kervadec in seveda nepogrešljivi Stefan Kretzschmar, na klopi pa Islandec Alfred Gislason.
Niti Fotex s Saračevićem, Džombo, Jovićem, Šterbikom in Kubanci ni mogel do živega zasedbi, ki se je na prelomu tisočletja zbrala v mestecu na reki Labi. Užitek jih je bilo gledati, pa čeprav so na poti do klubskega Mont Blanca na krilih Peruničića, svoj čas najboljšega levega krila na svetu, sredi mitskega Golovca na boleč način opravili tudi s Celjani. Še ena od tistih ekip, ki bi jih lahko brez kančka pretiravanja nominirali za eno najboljših svojega časa, pa čeprav je v vitrine pospravila le malo srebrnine, manj kot bi morda lahko oziroma morala. Potem se je počasi začel sestop z velike scene, vse večje finančne težave so (vzhodno)nemškega velikana potiskale proti povprečju, osvojitev pokala EHF leta 2007 pa je bila še zadnja lovorika, preden se je klub dokončno zasidral v srednjem domu nemškega rokometa.
Stefan Kretzschmar
Res sem vesel, ko spremljam to malo renesanso rokometa v Magdeburgu. Mesto je vajeno uspehov še iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, pa tudi pozneje, s preloma stoletja. GETEC Arena je zdaj pogosto znova kotel, kot je bila, ko sem v njej igral še jaz. Evforija se je vrnila v Magdeburg, kar je lepo videti.
Trinajst let po evropskem naslovu je krivulja znova obrnjena navzgor, evforija se vrača v mesto. Finančna sanacija je pri koncu, klub je po izjemnem nizu desetih zaporednih zmag prilezel vse do tretjega mesta bundesligaške lestvice, rokomet pa je znova prva tema na ulicah, v lokalih ... Morda še ni in morda tudi nikoli ne bo kot leta 2002, a Magdeburg se počasi in zanesljivo vrača v nemški vrh. Mala rokometna renesansa, kot je lepo dejal morda celo največji sin kluba in vrsto let njegov zaščitni znak. Ridley Scott je imel Russlla Crowa, Magdeburg pa piercingov in tetovaž polnega Kretzschmarja. "Res sem vesel, ko spremljam to malo renesanso rokometa v Magdeburgu. Mesto je vajeno uspehov še iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, pa tudi pozneje, s preloma stoletja. GETEC Arena je zdaj pogosto znova kotel, kot je bila, ko sem v njej igral še jaz. Evforija se je vrnila v Magdeburg, kar je lepo videti," je v svoji tedenski kolumni na sportu1 med drugim zapisal sloviti Kretsche.
V osrčju te renesanse je tudi dvojica Slovencev. V Magdeburgu so imeli od nekdaj radi Slovence. Pred desetletjem je bil član kluba Renato Vugrinec, nekaj let pozneje Aleš Pajović, danes sta v njem Jure Natek in Marko Bezjak. Prav Prlek je po mnenju enega najboljših levih kril vseh časov eden izmed ključnih mož v ekipi še enega islandskega strokovnjaka Geira Sveinssona. "Resnično igrajo dobro v tej sezoni, fantje so se, kot vse kaže, našli med seboj. V ospredju je borbenost, a v Marku Bezjaku in Andreasu Rojewskem imajo tudi kreativna igralca. Pa robustna obramba, v zadnjem času konstanto dobre igre kaže tudi vratar Jannick Green, kar jim omogoča hitre protinapade, v katerih kraljuje Robert Webber. Število zmag je zdaj pri številki deset, posledično je samozavest velika in na tem valu lahko jahajo dalje." Do kam?
Stefan Kretzschmar
Verjamem, da se bo Flensburg še naprej srdito boril, a v luči epidemije poškodb, ki je zajela četo Ljubomirja Vranješa, dajem prednost v boju za tretje mesto Magdeburgu.
Kretzschmar je prepričan, da lahko celo do lige prvakov. "Verjamem, da se bo Flensburg še naprej srdito boril, a v luči epidemije poškodb, ki je zajela četo Ljubomirja Vranješa, dajem prednost v boju za tretje mesto Magdeburgu."
Liga prvakov ali ne, prihodnjo sezono bodo v vsakem primeru še močnejši, poleti se bosta namreč v nekdanjo Vzhodno Nemčijo preselila še hrvaški krožni napadalec Željko Musa (Kielce) in kar 210 centimetrov visoki nemški reprezentant Finn Lemke. Evforija se vsekakor vrača v mesto.