Mis simpatičnosti

Da "prom queen" ne konča v celjski postelji, najbrž ni treba pisati. Marsikdo jih treplja po rami, stresajo jim komplimente in napovedujejo blestečo prihodnost, tudi v četrtkovem večeru je bilo mogoče slišati fraze in floskule o častnem odporu, o dvignjenih glavah in pokončnem umiranju, a poraz je na koncu dneva še vedno le in samo poraz, pa tudi Bruce Willis alias John McClane, ki je od vseh največkrat umiral pokončno, je bil na koncu dneva vedno zmagovalec.

Branko Tamše je v tej luči bolj kot John McClane neke vrste rokometni Sizif. Njemu in njegovim varovancem skala vedno znova, ko jo mukotrpno privalijo tik pod vrh hriba, med rokami nekako zdrsne in se skotali nazaj do vznožja. In potem znova ... Povedano drugače, 45, 50 minut so Celjani enakovredni najboljšim tam zunaj, potem nastopi pet, deset minut, ko z zadnjico podrejo vse, kar so mukotrpno gradili. Med velikimi fanti pa seveda to ne uide nekaznovano. Šterbik, Ilić, Sulić, Landin, Myrhol so pač najboljši, ko je najbolj treba. Tekme dobivajo na moč, na rutino, na kakovost, na izkušnje. Izberite po želji oziroma vsakega po malo.

Vse to bojda pride z leti, s tekmami, Celjani po drugi strani plačujejo davek odraščanja. Če bo ta ekipa ostala še leto, dve, tri skupaj, potem bo morda nekoč tudi drugače. A žal je tisti če precejšen, pravzaprav v trenutnih razmerah ogromen. Podobno kot njegov predhodnik na celjski klopi si tudi Tamše želi čim dlje zadržati Zarabca, Sliškovića, Blagotinška ..., a to so bolj kot ne le pobožne želje, Celje že dolgo ne more več finančno parirati ponudbam s severa in zahoda, pa zdaj tudi juga in vzhoda.

Jim bo pa sem in tja pripadla lenta za mis simpatičnosti. Kraljica maturantskega plesa pa bo še naprej končala v postelji drugega.