V dvorani, ki je bolj primerna za revijo folklornih skupin ali razstavo malih živali kot pa rokometno tekmo najvišjega razreda. A nekateri si to z blagoslovom Dunaja pač lahko dovolijo, je pa zanimivo, da bo Rhein-Neckar le Celjane gostil v kraju Sankt Leon-Rot, vse druge tekme bodo v Mannheimu.
Kje leži razlog, ne vemo, morda se bojijo, da bi bil dekor v sicer veličastni SAP Areni ob (pol)praznih tribunah bolj klavrn, morda bodo privarčevali kakšen evro, morda pa ob pogledu na medsebojno statistiko verjamejo, da izdatne pomoči s tribun niti ne potrebujejo. Zmagali so namreč na vseh šestih medsebojnih srečanjih, tudi na zadnjem konec februarja, ko so se pivovarji iz levjega brloga vrnili z minus deset med prtljago, že tam sredi prvega dela pa dvomov o zmagovalcu praktično ni bilo več.
Tudi tokrat bi bilo vse drugo kot še ena zmaga nemških podprvakov veliko presenečenje, tudi zato, ker si domačini novega spodrsljaja ne smejo privoščiti, s še tretjim porazom (Veszprem, Vardar) bi si namreč pošteno zapletli življenje.
ZARABEC BI UWEJA, NIKLASA,...
Po drugi strani so tradicije zato, da se rušijo. Seveda pa ni dvoma, da bi moralo za uspeh, kar bi vsaka točka nedvomno bila, Celjanom marsikaj »sesti« na svoje mesto. O tem, kakšno moštvo jih čaka na koncu štirinajsturnega cijazenja z avtobusom, veliko povedo že besede prve celjske violine Mihe Zarabca. Kot je namreč Trebanjec dejal v pogovoru za spletno stran rokometne zveze, bi si nekoč želel zaigrati v bundesligi, če bi lahko izbiral, pa bi se odločil prav za Rhein-Neckar. Še več, če bi si lahko izbral soigralce, bi bili prav pri vrhu liste želja za to idealno sedmerico Mihe Zarabca tudi Uwe Gensheimer, Alexander Petersson, Bjarte Myrhol in Niklas Landin.
Niklas Landin
Pri za vratarja rosnih petindvajsetih letih mu ves rokometni svet leži pred nogami. Kljub mladosti je že vrsto let v svetovnem vrhu, programirani naslednik Omeyerja, Šterbika in ostalih vratarskih velikanov zadnjega desetletja. Tako kot za Bjarteja Myrhola je to tudi zanj zadnja sezona v levjem brlogu, poleti se namreč seli v Kiel. Nedvomno pa se želi posloviti v slogu. Fant, ki na levo uho ne sliši, na desno pa najraje posluša napeve angleške zasedbe Coldplay in ki stiska pesti za nogometaše Brondbyja ter Liverpoola.
Njegov izbor niti najmanj ne čudi, omenjeni na svojih igralnih mestih spadajo v elitni razred, smetana svetovnega rokometa. Naštetim je treba dodati še sijajnega, a nemalokrat neupravičeno spregledanega organizatorja igre Andyja Schmida, ki je bil v lanski sezoni izbran za najboljšega igralca bundeslige, in potem dobimo ekipo, ki bi si jo želel vsak trener na svetu, če si sposodimo besede Branka Tamšeta.
VEČNO DRUGI
Glede na to, da so že vrsto let v vrhu nemškega in evropskega rokometa, zares čudi skromna bera lovorik, v vitrinah namreč sameva pokal EHF (2013). Pravzaprav niso daleč od tiste etikete večno drugi, nemalokrat so namreč omagali tik pred ciljno črto, tudi lani, ko so najprej v mitski Blaugrani v zadnjih minutah zapravili nezapravljivo, nato pa po fotofinišu ostali še brez naslova nemškega prvaka. Kiel je bil po še nikoli videni dirki in lovu na gol razliko na koncu boljši za piškava dva zadetka, ki pa sta pomenila vso razliko tega sveta. Kljub drugemu mestu v bundesligi in četrtfinalu lige prvakov je v ustih ostalo precej grenkega priokusa. Redki so takšni ...
Podobno kot v Zlatorogu je bilo tudi v levjem brlogu poleti precej prometa, med drugim se je poslovil islandski strokovnjak Gudmundur Gudmundsson, ki je sedel na klop danske reprezentance, v rubriki odhodi pa velja vsaj omeniti še slovo na sončni strani Alp dobro poznanega Nikole Manojlovića. Nekdanji član Gorenja in Cimosa je bil namreč osrednja figura v obrambi 6-0, ni jih malo, ki menijo, da bi ga levi preprosto morali zadržati, a kot vse kaže, tudi Nemci vse težje tekmujejo z bogatimi meceni z vzhoda in juga.
VSE MANJ PRILOŽNOSTI
Ob vsem povedanem se poraja vprašanje, kje lahko Celjani iščejo svojo priložnost. Kot vedno v neobremenjenosti, tako kot ob vsakem evropskem gostovanju – z izjemo seveda tistega v medvedjem brlogu – izgubiti nimajo kaj, pridobijo lahko precej. Pivovarji so reprezentančni premor izkoristili za polnjenje baterij, zadnje dneve pa za temeljito analizo. Razveseljiv je tudi pogled na zdravstveni bilten, Branko Tamše namreč lahko računa na bolj ali manj vse fante, doma je ostal le Živan Pešić (koleno), ki pa do zdaj tako ali tako še z ničimer ni pokazal, da bi dejansko lahko bil okrepitev.
Ob tem velja poudariti, da so tudi levi iz krvi in mesa, očitno vse kocke še niso prišle na svoje mesto in zasedba Nikolaja Jacobsena je pokleknila tudi takrat, ko realno ne bi smela. Sredi septembra jo je na levi nogi ujel Bergischer, pretekli konec tedna pa je bil na pragu senzacije Lemgo, a se je lev v zadnjih minutah le nekako izmuznil iz zanke.
Poraz za Celjane ne bi pomenil konec sanj o top 16, je pa tudi res, da je priložnosti za nenadejane točke, s katerimi bi skočili na vlak za osmino finala, iz kroga v krog manj. Sedmi poraz z Rhein-Neckarjem v tem pogledu še ne bi bil usoden, ob morebitnem osmem, Nemci bodo čez deset dni gostovali v Zlatorogu, pa bi zadnji vlak počasi že zapustil celjsko postajo.
RHEIN-NECKAR LÖWEN
Prišli: Tim Suton (Saarlouis), Harald Reinkind (Fyllingen), Stefan Kneer (Magdeburg), Mads Mensah Larsen (Aalborg), Bastian Rutschmann (Balingen), trener Nicolaj Jacobsen (Aalborg)
