Če bi si njihovi sosedje Velenjčani srčno želeli kakšne močne tekme in močnega tekmovanja več, ki bi jih morda predramila iz jesenskega dremeža, pa bi njihov nekdanji trener Branko Tamše kakšen prosti dan, teden, ki bi ga s svojimi varovanci preživel na treningu v domačem Zlatorogu, sprejel z odprtimi rokami. Sploh zdaj, ko nekateri njegovi varovanci niso dorasli še niti izzivom slovenske, kaj šele evropske scene, posledično pa je v rotaciji le osem, morda devet igralcev. A vsa ta potovanja pač spadajo zraven, to pač spada k ligi prvakov, se pa marsikdo ob tem sprašuje, kaj bi šele bilo, če v vodo ne bi padel dogovor s SEHO, ki bi prinesla le še več potovanj in težkih tekem.
Kakorkoli že, pripravi na enega ključnih evropskih dvobojev so lahko namenili le en dan. Včeraj dopoldne so se pivovarji prek Zagreba podali v Moskvo in nato naprej v predmestje Čehov, kjer jih danes ob pol šestih popoldne po našem času čaka prva evropska ura resnice. Obračuna z Vardarjem in Montpellierem to nista bila, čeprav so bili na prvi pogled blizu vsaj kakšni točki, namreč za to mlado in poleti praktično na novo sestavljeno ekipo poraza proti makedonskemu in francoskemu predstavniku spadata v rubriko pričakovano, pa če si to privrženci celjskega kluba želijo priznati ali ne.
Železni Vladimir
V pomanjkanju zvezdnikov na igrišču še najbolj zveneče ime Čehovskih medvedov sedi na trenerski klopi. Z rusko reprezentanco je v devetdesetih letih osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, še vedno edini, ki je bil olimpijski prvak in kot igralec (1976) in kot trener (2000). Živ(eč)a legenda, Vladimir Maksimov.
Čehovski medvedi so druga pesem, četa slovitega Vladimirja Maksimova je neprimerno bolj primerljiv in premagljiv tekmec, proti kateremu bi bilo vse drugo kot zmaga neuspeh, ki bi prej ali slej pomenil tudi konec sanj o osmini finala. Nekoč mogočen medved, ki je še pred štirimi leti igral v Kölnu, a ki je po finančnih težavah v zadnjem letu, dveh stopil korak nazaj. In zdaj to nikakor ni več, če je sploh kdaj bila, krvoločna zverina, pred katero bi se morala šibiti kolena. Kar pa seveda ne pomeni, da gre za slepega potnika med evropsko elito, daleč od tega, sploh v domačem brlogu so še kako nevarni, Veszprem se je denimo dolgo mučil, da je strl njihov odpor.
MANJ ZVEZEČIH IMEN, A...
Morda res ni več toliko zvenečih imen kot nekoč, a talenta v ekipi Maksimova ne manjka, lahko bi celo rekli, da so krenili na podobno pot kot Celjani. "Čehovski medvedi so zelo neugoden tekmec, tako kot mi pa si seveda tudi oni želijo prebiti led v ligi prvakov. Gre za zanimivo mešanico, na eni strani je četverica ali peterica izkušenih ruskih reprezentantov z bogatimi izkušnjami iz lige prvakov, na drugi pa nekaj še neuveljavljenih, a perspektivnih igralcev. Gojijo tipično rusko igro, veliko je nenadnih strelov s tal, dobro so individualno tehnično podkovani ... Treba bo paziti na strelce od daleč in na hitre protinapade, v katerih prednjačita Kovalev in Ostaščenko, na šestmetrski črti imajo visokega in robustnega Černoivanova, ki je prototip ruskega krožnega napadalca, v vratih pa je dobro znani reprezentančni vratar Grams. Vsekakor spoštovanja vredna ekipa," je pred potjo v medvedji brlog karakteristike serijskega ruskega prvaka opisal Tamše.
POPRAVNI LE ŠE TEŽJI
Slednji bo lahko računal tudi na Ivana Sliškovića, Splitčan je v Montpellieru dobil močan udarec v telo in se v Rusijo podaja praktično brez treninga, a naj bi vseeno stisnil zobe. Pravzaprav jih bo moral, saj dostojne zamenjave Tamše zanj nima, nesamozavestni Rok Žuran, še manj pa izgubljeni Michal Kasal to trenutno pač nista. "Da bi se ta mlada, prenovljena in neizkušena ekipa že po zgolj dveh mesecih lahko kosala z evropsko elito, je utopija. Nismo čarodeji, treba je dati času čas. Nekateri so že na evropski ravni, nekateri še bodo, nekateri morda ne bodo nikoli. Jaz verjamem v te fante, v to ekipo, čeprav imamo zelo malo časa za pripravo in smo praktično več na poti kot na treningu. A to smo vedeli že prej in tudi to je del tega najprestižnejšega rokometnega tekmovanja. V Rusijo gremo po zmago, nato pa bomo gledali naprej," z optimizmom v prihodnost zre celjski strateg.
Matevž Skok
"Res je, da sta nas pretekli dve tekmi potrli, saj smo imeli na obeh rezultat večji del srečanja pod nadzorom, črne minute in padec v igri pa so povzročili izgubo točk. Mislim, da bomo iz tekme v tekmo igrali bolje, da bomo počasi odpravili nihanja, ki se nam dogajajo."
Medvedi in pivovarji so poleg Metalurga, Alingsasa, Bešiktaša in zaporoškega Motorja v krogu ekip, ki v uvodnih sto dvajsetih minutah niso osvojile niti točke. Kdor bo tudi po današnjih šestdesetih minutah v dvorani v predmestju Moskve še vedno na ničli, bo bržkone osmini finala že pomahal v slovo. Zadnji vlak sicer še ne bo odpeljal, navsezadnje bo do konca skupinskega dela še sedem krogov, a popravni izpiti bodo le še neprimerno težji. Zanimivo, čeprav ruski prvaki med evropsko elito nastopajo že štirinajstič, slovenski pa celo dvajsetič, bo to šele tretji medsebojni obračun. Zdaj že daljnega leta 2001 so na obeh zmagali Celjani, poslednja Mohikanca iz takratnih zasedb pa sta Luka Žvižej in Oleg Grams. No, in seveda tudi trener Vladimir Maksimov, a on je tako ali tako večen.