Zakaj je gostovanje v medvedjem brlogu ključno

Tokrat apetitov ne bi smel zadovoljiti že in samo vtis, tokrat bo neuspeh zgolj in samo to – neuspeh. Ne glede na način, ne glede na vtis, če se še enkrat vrnemo k besedi, ki je bila v uvodnih dveh krogih v povezavi s Celjem morda celo največkrat omenjena.

Poraza proti Vardarju in Montpellieru v trenutnem razmerju moči pač spadata v rubriko pričakovano, za nameček ju je do neke mere zameglil tudi dober vtis, da, spet vtis, ki so ga celjski fantje v določenih obdobjih pustili na igrišču. Prihajajoči dvoboj s Čehovskimi medvedi po drugi strani že neprimerno bolj spada v rubriko tistih, ki so jih zmožni dobiti.

Pravzaprav ne bomo dosti zgrešili, če zapišemo, da tekmo morajo dobiti, v nasprotnem primeru bi že sredi oktobra osmina finala postala bolj kot ne teorija, popravni izpiti bodo namreč le še neprimerno težji. Iskati zamujeno v levjem brlogu, ali pa ko je na drugi strani Veszprem, ena najkvalitetnejših ekip stare celine, ki v letošnji sezoni odkrito načrtuje vrnitev v Köln in ki je do danes nanizala devet bolj ali manj zanesljivih zmag, pa bi bila prezahtevna naloga še za marsikatero drugo, bolj kakovostno in izkušeno moštvo, kot pa je trenutno celjsko.

V tej nedvomno zahtevni skupini, ki ji je marsikdo prilepil tisto priljubljeno oznako – skupina smrti, sicer preboja med šestnajst od mlade celjske ekipe nihče ni zahteval ali pogojeval, le malokdo pričakoval, seveda pa je eno biti v igri do zadnjega dne oziroma do februarja, drugo pa tam že novembra igrati le še za čast in vtis. Sam obisk tekem pa je seveda temu primeren oziroma premosorazmeren. In prav gostovanje v predmestju Moskve bo Celjanom v veliki meri že začrtalo evropsko prihodnost.

Po stodvajsetih minutah so brez osvojene točke poleg Celja še makedonski Metalurg, ki se je znašel v eksistencialni krizi, pa že omenjeni Čehovski medvedi, skromni švedski Alingsas ter ukrajinski Motor, brezdomec oziroma, bolje rečeno, begunec iz Zaporožja. Nič kaj eminentna družba, ali Celjani dejansko (ne) sodijo vanjo, pa bodo lahko pokazali v četrtek.

Serijski ruski prvaki so po finančnih težavah ter posledični enoletni odsotnosti z mednarodnega prizorišča precejšnja neznanka. V nedeljo, ob otvoritvi novega Vardarjevega doma, so bili le stranski in nepomembni igralec v izjemni kulisi, že ob polčasu je zaostanek znašal ducat zadetkov, seveda pa je četa železnega in večnega Vladimirja Maksimova na domačem terenu neprimerno bolj nevarna, z Veszpremom so denimo korak držali cel polčas, potem jih je zmanjkalo.

Podobno kot pivovarje v nedeljo v Montpellieru, čeprav Branko Tamše trdi, da so njegovi fantje sposobni odigrati tudi dve evroligaški tekmi v kosu, pa igrišče za zdaj priča drugo zgodbo. Že ob menjavah se rdeča nit nemalokrat kaj hitro izgubi, nekateri nosilci morajo posledično na igrišču prebiti tudi po petdeset minut na tekmo, po drugi strani pa imajo Rok Žuran, Gal Marguč ter poletne okrepitve Tilen Kodrin, Michal Kasal in Živan Pešić iz takšnih ali drugačnih razlogov za zdaj bolj kot ne epizodne vloge, ali pa še to ne. Ob zgoščenem urniku, ko bodo več ur preživeli na letališču kot pa na treningu, pa bo majhno število igralcev v rotaciji bržkone prišlo še do večjega izraza.