Letos po drugi strani skoraj zagotovo ne bo šel, za Celje, v katerem je poleg Davida Miklavčiča edini, ki je na napačni strani tridesetih, bo lep uspeh že, če se bo prebilo v osmino finala. A v Zlatorogu v vsakem primeru nikomur ne bo lahko, v en glas obljubljajo kapetan in soigralci.
Tudi nocojšnjemu gostu Vardarju ne, ki je s pomočjo ruskih rubljev pod svoje okrilje zvabil same preizkušene in v številnih bitkah prekaljene ase. »Kdo je glavni igralec? Kdo ni! Kakorkoli obrnemo, ima Vardar izjemno ekipo, odlično pokrit je na vseh položajih in vsi igralci so lahko možje odločitve,« pravi celjsko levo krilo, ki številne igralce iz nasprotnega tabora dobro pozna. »Skoraj z vsemi sem že igral, z nekaterimi sem delil slačilnico, spet drugi so bili tekmeci, prav vsi pa so odlični rokometaši. A verjemite, tudi mi smo dobra ekipa,« dodaja kapetan, ki verjame, da je ob pogumni predstavi in podpori s tribun skalp Vardarja vsekakor dosegljiv. Eden od morda odločilnih dejavnikov bo tudi, kako se bodo golobradi mladeniči, ki jih v celjski slačilnici ne manjka, spoprijeli s tremo, ki jo prinaša današnja tekma. Liga prvakov je pač neka povsem druga pesem kot slovensko prvenstvo, pred polnim Zlatorogom se je že marsikomu zatresla roka. »Pozitivna nervoza bo gotovo prišla, to se zgodi predvsem takrat, ko dvorana že dobiva podobo lige prvakov, takrat se namreč zaveš, da se obeta rokometni spektakel, katerega del boš. Nekaj besed bom pred tekmo gotovo namenili tistim, ki bodo doživeli evroligaški krst. Zaigrati na takšni tekmi v dresu Celja, v polnem Zlatorogu, to je nekaj, kar ni mačji kašelj in kar ni dano vsakomur. Kaj bodo tiste zadnje besede pred odhodom na igrišče, pa je nekaj, kar vedno ostaja med nami v garderobi in tudi tokrat ne bo drugače.«
