Sobotna borba med Zavcem in Jengojanom, ki je bila ena najbolj krvavih v dobesednem pomenu besede, bi to težko potrdila, čeprav vsaj Mr. Sympathicusu, kot je eden od Dejanovih vzdevkov, kakšnega pomanjkanja plemenitosti ni mogoče očitati. Med njegovimi 34 zmagami je bila ta ena od najtežje priborjenih, z njo pa je zaprl usta nekaterim predstavnikom drugih borilnih športov, ki o njem ob pomanjkanju lastne medijske prepoznavnosti govorijo podcenjevalno.
Še vedno se spomnim pogovora s trenerjem Kluba borilnih veščin Vrhnika Rokom Korošcem, ki je Zavčeve dvoboje in dosežke označil kot velik nateg in zavajanje slovenske javnosti. Bojim pa se, da še zdaleč ni edini, ki o Dejanu razmišlja na tak način.
Res je, treba je priznati, da je imel Trdobojčev naslov prvaka v velterski kategoriji, osvojen pred dobrimi petimi leti v Johannesburgu, precej večjo vrednost. Izboril si ga je v verziji IBF, eni izmed štirih (še WBA, WBC in WBO), ki v svetu boksa nekaj veljajo. Verzija WBF v to kategorijo pač ne spada, kar pa ne pomeni, da bo njegov dosežek pri za to pristojnih ostal spregledan.
Že to, da je nekdo profesionalni svetovni prvak v športu, kakršen je boks, ima dovolj veliko vrednost, saj je med vsemi borilnimi veščinami najbolj prepoznaven, z najdaljšo tradicijo in najbolj uveljavljenimi imeni, če omenim le Joeja Louisa, Mohameda Alija, Mika Tysona ali Valerija Klička, torej imeni, ki jih drugi borilni športi ne premorejo. Dejan je ne nazadnje samo izkoristil še eno priložnost, ki se mu je ponudila, in si za opravljeno zasluži iskrene čestitke. Večkrat pa je že povedal, da se ne obremenjuje s tem, koliko se drugi obremenjujejo z njim, ampak gre zgolj naprej po začrtani poti.
Zagotovo pa tudi Dejanu ni vseeno, kaj se bo s slovenskim boksom dogajalo, ko bo boksarske rokavice pospravil v kot, kar pri njegovih letih res ni več daljna prihodnost. Glede na stanje v slovenskem amaterskem boksu, ki je, milo rečeno, klavrno, se je resno bati, da bo na novega Dejana Zavca treba čakati naslednjih dvajset let.
Trenutno nimamo prav nikogar, ki bi lahko računal na preboj na olimpijske igre v Riu de Janeiru. Boks je na splošno eden redkih športov, v katerem Slovenci prvega olimpijca še vedno čakamo. Predsedniki in selektorji se menjajo, denarja ni, pogoji za delo so klavrni. Kot vse kaže, niso več daleč časi, ko se bomo dogodkov, kot je bil sobotni v Mariboru, spominjali le še z nostalgijo. Zanimivo pa bo videti, ali si bo Dejan po koncu svoje športne poti upal ugrizniti tudi v to kislo jabolko in s svojim vložkom ter znanjem skušal stvari vsaj premakniti z mrtve točke.
