Vaši začetki?
Z nogometom sem se začela ukvarjati pri devetih letih pri Nk Pomurje. Takrat se je današnja Mura Nona imenovala še Pomurje. Tam sem igrala skoraj 17 let, potem pa sem prestopila v ljubljansko Olimpijo, kjer sem igrala še dve leti, nakar sem končala nogometno kariero.
Ste nogometno kariero končali zaradi študija?
V bistvu sem bila takrat že zaposlena in sem ugotovila, da se ne morem tako nogometu kot službi posvetiti stoodstotno, tako da sem se odločila, da opustim nogomet.
Kako ste na začetku usklajevali nogomet in službo? Poleg tega, da ste igrali v klubu, ste bili tudi članica slovenske reprezentance.
Težko je voziti oboje skupaj. Treninge sem imela vsak dan, ob koncih tedna pa tekme. Tako da sem vsak dan po službi odšla na nogometni trening. Precej naporno je bilo. In to je bil tudi eden od razlogov, da sem zaključila z nogometno kariero.
Kaj vam je prinesla nogometna kariera? V Prekmurju je ženski nogomet zelo priljubljen. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?
Najbolj so mi ostala v spominu potovanja, ki sem jih doživela s klubom in reprezentanco, pa seveda prijateljstva, ki sem jih zgradila med svojo nogometno kariero. Seveda se izredno rada spominjam vseh uspehov, ki sem jih dosegla s klubom, vseh naslovov državnih prvakinj. Nogomet je bilo zame res lepo obdobje življenja.
Kaj pa vam je dal šport? Športniki pravijo, da jim da disciplino, ki jim pomaga tudi v drugi karieri.
Strinjam se s tem. Res sem dobila disciplino, ki mi je ogromno pomagala v drugi karieri in predvsem v šoli. Tam sem morala usklajevati ogromno stvari in potrebna je bila disciplina – učenje, trening, učenje ...
So bili vaši nogometni začetki zaznamovani s predsodki o ženskah v nogometu?
Pri meni tega ni bilo. V Prekmurju je nogomet zelo priljubljen šport, ki ima veliko gledalcev. Tudi sama sem začela z nogometom, ker sem hodila gledat oba brata na nogometno igrišče. To je bil tudi povod, da sem se začela ukvarjati z nogometom. V družini sem imela veliko podporo, za kar sem jim še danes zelo hvaležna. Nisem imela občutka, da so prisotni kakšni predsodki. V mlajših selekcijah sem igrala tudi v ligah skupaj s fanti. To je bilo zame normalno.
Ste igrali tudi ‘travno rekreacijsko ligo’? V Pomurju je zelo priljubljena.
Ne. Vedno sem igrala le v povsem uradnih ligah.
Kako vas je pot zapeljala v službo v Ljubljani? Kako ste začeli drugo kariero?
V Ljubljani sem živela od svojega 19. leta. Po koncu študija sem se odločila, da grem v službo, ker v ženskem nogometu ni bilo dovolj denarja, da bi se s tem ukvarjala profesionalno. Treba je bilo nekako zaslužiti denar.
Kaj pa delate v podjetju GEN-i, d. o. o.?
Študirala sem na Fakulteti za šport, v podjetju pa sem zaposlena v kadrovski službi.
Torej znate dobro oceniti ljudi?
Tudi (smeh).
Kako ste pa gledali na reprezentanco? Za mnoge športnike je največja čast obleči dres s slovenskim grbom?
Zame je bilo igranje za reprezentanco res največja čast, ki sem jo doživela v športni karieri. Ko so me prvič poklicali v izbrano vrsto, sem imela res neopisljive občutke. Z vpoklicem v ekipo, kjer so najboljše igralke v tvoji državi, se zaveš, da je ves tvoj trud poplačan, da vsi treningi niso bili zaman. Igranje v reprezentanci je bila zame največja nagrada, kar sem jo lahko dobila v športu. Nagrada zame je bila, da sem lahko pela slovensko himno. S ponosom.
Kako ste se dekleta razumela med seboj? Včasih so lahko ženski kolektivi precej problematični in se dekleta tudi skregajo.
Ni bilo veliko krega. Bil je, a v normalnih mejah. Tako v Pomurju, Olimpiji in reprezentanci je bila ekipa res dobra, prava. Večinoma smo bile punce zelo povezane in smo se res dobro razumele. Družile smo se tudi izven treningov in tekem. Meni osebno je družba zelo odgovarjala in z vsemi sem se dobro razumela.
Vaš pogled na ženski nogomet danes. Se razvija, napreduje?
Glede slovenskega ženskega nogometa moram reči, da je več klubov, kot jih je bilo takrat, ko sem igrala jaz. Vseeno pa se mi zdi, da se še vedno premalo vlaga v ženski nogomet. Pokazatelj tega je tudi to, da liga ni tako močna, kot bi lahko bila. Pri Muri so uspeli v tem, da imajo nekaj igralk s profesionalnimi pogodbami. To me res veseli, saj zdaj lahko nekatera dekleta, ki igrajo nogomet, dejansko tudi živijo od tega. Na svetovni ravni pa ženski nogomet izjemno napreduje. Ženski nogomet je zelo gledljiv in spremlja ga vse več ljubiteljev nogometa in tudi pravih navijačev.
Spremljali ste zadnje evropsko prvenstvo v Švici, ko so prvakinje ponovno postale Angležinje?
Da, spremljala sem evropsko prvenstvo in videla razprodane stadione. Pozorno spremljam ženski nogomet po Evropi. Tudi klubski. Ženska ekipa münchenskega Bayerna je imela na ligaški tekmi, pa ni bil derbi, več kot 50.000 gledalcev. Tudi za prijateljsko tekmo med žensko reprezentanco Anglije in Kitajske so v nekaj dneh prodali več kot 60.000 vstopnic. Ženski nogomet je vse bolj priljubljen in vse več ljudi ga res spremlja.
Torej ste še vedno s srcem in dušo v ženskem nogometu?
Da. Seveda. Ne morem iz svoje kože (smeh).
Doma zagotovo navijate za Muro in slovensko reprezentanco. V tujini pa ...?
Najraje imam angleški nogomet, pri srcu pa mi je tudi reprezentanca ZDA, za katero sem navijala že od malega. Rada pa pogledam tudi špansko ligo in špansko reprezentanco.
Vas mika, da bi se vrnili v nogomet v drugačni vlogi? Morda kot športna direktorica ali trenerka?
Mogoče v prihodnosti. Trenutno še ne razmišljam o tem. Sem si vzela nekaj odmora, zdaj že dve leti, od aktivnega nogometa.
Ali redno hodite na nogometne tekme? Tudi moške?
Seveda. Z nogometom sem še vedno ‘zastrupljena’, čeprav nisem več aktivna v tem športu. Grem tako na moške kot tudi ženske reprezentančne tekme, pa še na kakšno klubsko ... Ohranjam oddaljen stik s svojo prvo kariero (smeh).
