Kako bi opisala glavne razlike med igranjem nogometa in treniranjem drugih?
Miha: Športnik, ki je nekoč sprejemal znanje in pridobival izkušnje, se razvije v mentorja, posredovalca pridobljenih znanj in izkušenj, predvsem pa vzgojitelja mlajših generacij. Pridobljeno znanje, izkušnje in vrednote poskušaš na čim bolj enostaven način prenesti na druge otroke.
Rožle: Žoga in gol sta že od malega recept za srečo. Igranje nogometa je užitek, prepleten s celo paleto čustev. Ob tem pa si obkrožen s prijatelji, s katerimi deliš vse, dobro in slabo, kar pot naredi še lepšo in lažjo. Biti trener je povsem drugačna zgodba. Skupino otrok, ki se vsak po svoje spoprijemajo s temi čustvi, moraš voditi, jih usmerjati in jih ob tem še kaj naučiti. Ko ti to uspe in vidiš njihovo veselje ter skupno prizadevanje za zastavljene cilje, je ves trud poplačan. Igranje je doživetje, treniranje pa umetnost ustvarjanja pogojev, da to doživetje lahko raste in traja.
Kako lahko otroku predstavimo šport tako, da se ga loti z navdušenjem in brez pritiska?
Miha: Otroku predstavimo šport kot igro, pri kateri se bo lahko družil, predvsem pa zabaval s sovrstniki.
Rožle: Otroku je potrebno pustiti prostor, da raziskuje in sam vzljubi šport. Po večini je dovolj, da se kupi žoga in se ne kriči, ko bo z njo razbil prvo šipo. Manj kot je pravil, večje bo veselje. Potem ko je treba poiskati prvi klub, je pa najbolj pomembno to, da se ne postavlja pričakovanj, šport ne sme biti projekt staršev, ampak igrišče za otroka.
Kaj je v prvih mesecih treningov najpomembnejše – tehnika, gibanje, druženje?
Miha: Gibanje, druženje in veselje do treniranja.
Rožle: Druženje. Najprej se moraš počutiti sprejet, da lahko potem uživaš.
Kako pomembno je, da otroci že od začetka dobijo občutek za red in disciplino?
Miha: Zelo pomembno, saj na ta način otrok zgradi vzorec pozitivnih navad, ki jih bo lahko kasneje uporabil v vsakdanjem življenju.
Rožle: Zelo pomembna, skupina ne sme biti kot razpuščene ovce, ker s tem ne bo napredka. Ne sme pa to biti strogo, potrebne so samo osnovne strukture in pravila: ne zamujaj na trening, poslušaj trenerja, spoštuj soigralce.
Kaj svetujeta staršem, ki svoje otroke prvič vpisujejo na nogomet?
Miha: Bistvenega pomena je, da otrok uživa, se igra in pridobi osnovne gibalne sposobnosti.
Rožle: Izbirajte trenerja, ne kluba. V prvih letih ime kluba ne pomeni nič, dober trener dela razliko. Ne varčujte na opremi, slaba športna oprema zavira napredek. Primerjave z ostalimi in pametovanje trenerju tudi nista najboljši odločitvi.
Bodite prisotni, če je otroka treba peljati na trening, naj bo to prva prioriteta, v soboto pojdite na tekmo, po tekmi ga peljite na pico in pustite, naj pripoveduje, koliko golov je dosegel. Vse to gradi ljubezen do igre.
Kako naj starši poskrbijo, da otrok vztraja pri treningih?
Miha: S pozitivno komunikacijo, dobrim zgledom in pohvalo za opravljen trud.
Rožle: Otrokova redna udeležba na treningih je nuja, potrebno je ustvariti rutino, da treningi postanejo del vsakdana in se jih ne dojema kot obveznost. Po koncu treninga ne zamujati, starši naj pridejo 15 minut prej in pogledajo tekmo, ki se običajno odigra na koncu. Med vikendi je treba iti na tekme, ni treba biti glavni navijač, dovolj je, da so zraven in pokažejo zanimanje.
Kakšno vlogo imajo po vajinem mnenju starši pri športni poti svojih otrok?
Miha: Starši imajo zelo pomembno podporno vlogo, saj omogočajo osnovne pogoje vadbe (prevozi na treninge in tekme, nakup športne opreme itd.) in tudi vzgojne vrednote (otroka spodbujajo k poštenosti do igre, spoštovanju do soigralcev in nasprotnikov).
Rožle: Starši imajo zelo veliko vlogo, lahko so jim glavna podpora ali pa največji pritisk.
Kaj bi bil vajin glavni nasvet staršem in otrokom ob začetku novega trenažnega leta?
Miha: Starševske ambicije naj bodo postavljene na stranski tir, da lahko otrok samostojno razvija lastne želje in cilje, predvsem pa, da v igri oziroma športu uživa.
Rožle: Staršem: Šport naj nikoli ne postane sredstvo kaznovanja ali nagrajevanja. Pogojevanje otrokove udeležbe na treningih z njegovim vedenjem ali šolskimi ocenami ni ustrezen pristop. Treningi naj ostanejo varen prostor, kjer otrok gradi samozavest, razvija vztrajnost in se uči odgovornosti, ne glede na izzive, ki jih prinaša vsakdan. Prav šport pogosto ponudi ravno tisto podporo, ki jo otrok potrebuje, da se lažje sooči z drugimi področji življenja.
Otrokom: Ne obupajte, če niste najhitrejši, najmočnejši ali najboljši v ekipi. Če v športu uživate, vztrajajte! S časom se razlike v kakovosti zmanjšajo, ostanejo pa vaša strast, trud in srčnost in prav to vas bo dolgoročno ločilo od drugih.
