Pekel. Poleg tega, da je nazarensko vroče, to so nam pač ves čas ubijali v glavo in je ostalo zasidrano nekje v podzavesti, iz soda oziroma pipe priteče brezalkoholno pivo, v loncu se kuha porova juha, v ponvi se cvre brokoli, na zaslonih se v nedogled vrti Zima je zakon, meh harmonik je raztegnjen do skrajnosti, debata pa teče o politiki in tem, kdo je oziroma kdo ni bil na pravi strani v drugi svetovni vojni. Tako nekako si sam predstavljam pekel in res mi ne diši preveč, pa čeprav bo družba najbrž prav fina, ne prav dosti drugačna kot vsak petek zvečer za šankom ali mizo v lokalu.
Vseeno imam precej raje tisti kolesarski pekel, tisto nedeljo v peklu, ki nastopi vsako leto enkrat aprila. Če je julijski Tour de France kot neki hollywoodski blockbuster, poln živih barv in akcije, je Pariz–Roubaix francoski novi val, temačen, skoraj črno-bel. Surov, brutalen, umazan, prvinski, (nad)realističen.
Tista šesturna odisejada prek granitnih kock je zame kot gledalca vse prej kot pekel. So nebesa. Pornič. Eden športnih vrhuncev leta. »Must see«.
Kraljica, mati vseh klasik, ki pa se do svojih sinov obnaša kot najslabša mačeha. Brutalna, kruta, krvava, neizprosna, pogosto nepravična, cinična, anahronistična, kot britev ostra in na trenutke težko razumljiva, a tudi poetična, alegorična. Čudovita surova balada, ki te potegne in prikuje na rob sedeža. Kolesarji pa kot Yves Montand in ostala druščina umazanih, razcapanih, prepotenih, prenapetih mož, oropanih vseh iluzij, ki v kultnem Plačilu za strah (The Wages of Fear) po prašnih brezpotjih in čez strm gorski prelaz vlečejo smrtonosni tovor nitroglicerina na zmenek z usodo.
Pekel je za heroje, tisti snažni, bleščeči, gladki velodrom po 250 in še nekaj kilometrih pekla pa predstavlja nebesa, odrešitev. In potem v samem cilju oziroma ob koncu dneva še tiste dotrajane, hladne, betonske, a legendarne prhe, ki s tebe sperejo vso blato, ves prah, vso umazanijo in vse grehe tistega popotovanja skozi pekel. Bolje od vsakega filma, bolj resnično od vsakega resničnostnega šova. Nedelja v peklu oziroma nedelja v nebesih, kakor za koga.
Kolesarji, ki se borijo za zmagovalni oder na tritedenskih dirkah, se je ognejo v velikem loku. Tudi gledalci imajo do nje mešane občutke. Ali jo ljubiš ali jo sovražiš, vmesne poti tako rekoč ni. So tudi takšni, ki ne razumejo oziroma ne delijo našega navdušenja nad to kultno dirko, ki na trenutke s kolesarsko dirko nima prav veliko skupnega. In nikoli ne bodo. Razumeli. Odpusti jim, Oče, saj ne do, kaj zamujajo. Po drugi strani številni ljubitelji kolesarstva po šestih urah pravijo »še bi«, in že odštevajo dneve do naslednje.
Nekako se nam zdi, da tudi Tadeja Pogačarja vse bolj mika pekel severa. Že letos? Razum (in šefi) pravi(jo) ne (še), srce mu bržkone govori drugače. Jasno je, da bo nastopil. Prej kot slej. Letos, drugo leto, nekoč ... In komaj čakam. Pekel severa s Pogačarjem bodo namreč deveta nebesa.
PS: V sredo dopoldne je Pogačarjeva ekipa razkrila, da slovenski as v nasprotju s prvotnimi načrti ne bo nastopil na petkovi E3 Saxo Classic in nedeljski Gent-Wevelgem, temveč se bo osredotočil na ikonski dirki Flandrijo in Pariz Roubaix. Pogačar bo tako postal prvi aktualni zmagovalec Toura, ki se bo podal v pekel severa po letu 1991 in Gregu LeMondu. Še 20 dni..
