S kavča na vrhu Mont Blanca

V Kielcah ga spoštujejo, v Kielcah ga cenijo, tam s povečevalno lupo ne iščejo njegovih pomanjkljivosti, ampak njegove vrline in kvalitete. V Kölnu so te še enkrat z vso silo udarile na površje.
Bilo je tam na začetku devetdesetih, ko je neki mulec iz Štepanjskega naselja prvič zakorakal v dvorano na Kodeljevem. Malo manjši in malo bolj okrogel od vrstnikov, za nameček ni ravno rad tekel, pa se je z levega krila, kamor so ga prvotno vtaknili, kaj kmalu preselil med vratnici. Nekoč je na turnirju v Pragi bojda celo pobral nagrado za naj vratarja in bogsigavedi kako bi se nadaljevala njegova rokometna kariera, če ne bi bilo nekega deškega turnirja v Brežicah.

V Posavje je namreč Slovanova ekspedicija prišla s tremi vratarji in gnečo med vratnicami na eni ter s precejšnjim pomanjkanjem zunanjih igralcev na drugi strani. Urbana legenda pravi, da je trener Boštjan Makovec iskal prostovoljca za popolnitev zunanje linije, roko je hitro dvignil malo manjši in malo bolj okrogli fant iz Štepanjca in vse drugo je zgodovina, bi lahko zapisali. Nesojeni vratar je postal najboljši strelec in najboljši igralec turnirja, leta kasneje pa je še vedno eden najboljših organizatorjev igre svoje generacije. Ko je dober, je namreč med najboljšimi tam zunaj, in pretekli konec tedna v Kölnu je bil to Uroš Zorman v svoji najboljši podobi.

V vikendu, ki je vrhunec dosegel z enim najboljših in najbolj neverjetnih finalov in ki se ga je nič kaj izvirno oprijelo ime Čudež v Kölnu, je bil med najboljšimi na igrišču. Mariusz Jurkiewicz in Grzegorz Tkaczyk sta na bolniški, pa je bil v moštvu Kielc bolj kot ne osamljen v vlogi dirigenta. Vseskozi na igrišču, kot Zubin Mehta je dirigiral poljski konjenici ter se s 36 leti na grbi vedno znova zaganjal v dve bržčas najboljši obrambi v svetu klubskega rokometa. V goro mišic, ki ni prizanašala z udarci in ki so jo sestavljali brata Karabatić, Schuch, Terzić ...

Najbrž se je žirija v časovni stiski odločila že kakšnih petnajst minut pred koncem finala, ko je imel Veszprem obe roki še vedno čvrsto na lovoriki in ko so bili vsi prepričani, da je naslov bolj kot ne oddan, pa je za MVP-ja turnirja izbrala Islandca Arona Palmarssona. Četrt ure kasneje bi bila odločitev nedvomno drugačna, četrt ure kasneje bi nagrada za najkoristnejšega igralca bržkone romala v roke 36-letnika iz Štepanjskega naselja, ki je po dvanajstih letih sklenil neki krog. »On je pravi MVP,« je prikimal hrvaški kolega, ki je v rokometu videl – vse.

V domovini zaradi takšnih in drugačnih razlogov nikoli ni dobil priznanja, ki bi si ga zaslužil, pogosto je bil kamen spotike. Secirala se je vsaka njegova poteza, vsaka izjava, iskali in izmišljali so si zgodbice, pa čeprav je edina zgodba ta, da je tekmovalen do skrajnosti. In dober na igrišču, kar bi moralo biti edino pomembno. Če sta bila denimo Goran Dragić in Anže Kopitar ne glede na rezultate ljubljenca nacije, zeta, kakršnega bi si želela vsaka tašča, je sam po drugi strani športno javnost na sončni strani Alp polariziral kot le malokdo. Pa čeprav je v rokometu – prilagojeno seveda nekim realnim rokometnim okvirjem – vsaj to, kar sta Gogi in Kopi v košarki in hokeju. Tudi v trenutkih največjih predstav je imel vedno vsaj toliko oporečnikov kot zagovornikov, prvih najbrž morda celo še malce več. Ko ni šlo, je bil prvi na udaru kritik, ko je šlo, je imel po navadi predvsem srečo, vse skupaj pa je eskaliralo v Katarju in tisti izjavi o kavčarjih.

Vedno je imel svoj slog, svojo pot. Samosvoj in sam svoj, ni iskal odpustkov in niso mu bili dani. Skozi leta se je naposlušal očitkov, da je njegov rokomet preživet, da je prestar, da živi na račun stare slave, da je s svojim egom destruktiven ... Res je le še malo organizatorjev igre v tistem prvinskem pomenu besede, ki igrajo na takšen način kot on. Vsekakor izumirajoča vrsta. Chema, Bombač, nekoč Balić, še pred tem Jackson Richardson, eden izmed vzornikov fanta s Štepanjca z začetka te zgodbe. Poslednji rokometni romantiki. V njegovem rokometu je precej več romantike kot pa robotike; domišljija, ideja, znanje, vic so bili vedno pomembnejši kot mišice in surova moč.

V domovini se ga že vrsto let potiska proti penziji in številni mu že dolgo želijo prilepiti oznako bivši, navsezadnje je bil član zimzelenega rokometnega ansambla, poimenovanega trio adijo. V tujini, kjer se športnikov ne deli na stare in mlade, ampak na dobre in slabe, je drugače. V Kielcah ga spoštujejo, v Kielcah ga cenijo, tam s povečevalno lupo ne iščejo njegovih pomanjkljivosti, ampak njegove vrline, kvalitete. Z Duškom Dujšebajevim najbrž ni vedno najlažje, a prav legendarni Kirgiz, za katerega je bil to že peti naslov evropskega prvaka, iz 36-letnega Ljubljančana izvleče najboljše, veliki šef Kielc Bertus Servaas pa je tako ali tako njegov navijač številka ena. In za vse to zaupanje, za vso to ljubezen, se mu je oddolžil pretekli konec tedna, na jesen kariere, s predstavo, vredno naziva MVP. In tudi zato je morda ob koncu dneva ta četrti naslov celo najslajši.

Nesojeni vratar in nesojeni policist je v zadnjih ducat letih igral za tri klube, z vsemi tremi pa je osvojil najbolj cenjeno lovoriko v svetu klubskega rokometa. Danski dinamit Mikkel Hansen je še ni, hrvaški Mozart Ivano Balić je ne bo nikoli. Pa Zlatan Saračević, Staffan Olsson, Magnus Wislander, Irfan Pipe Smajlagić, Andrej Lavrov, Bertrand Gille ... Seznam tistih, ki niso nikoli osvojili lige prvakov, je dolg in imeniten. Sam je šel po drugi strani do konca štirikrat s tremi različnimi klubi, nekaj, kar je v zgodovini lige prvakov do zdaj uspelo le še Joseju Hombradosu, Nikoli Karabatiću in prijatelju Sergeju Rutenki. Večkrat so ligo prvakov poleg že omenjenih Hombradosa in Rutenke osvajali le še rokometaši iz zlate Barcelonine generacije iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, na čelu z Andrejem Šepkinom, ki bo s sedmimi naslovi (šestim z Barco je na jesen kariere dodal še enega s Kielom) še lep čas nedosegljiv. Tako kot Zorman s svojimi štirimi za vse slovenske rokometaše.

Vse to govori o neki veliki zgodbi in neki veliki karieri, v kateri nič ni prišlo naključno, nič ni bilo podarjeno. Za vse tiste, ki seveda želijo videti, ob tem pa se seveda poraja vprašanje, kaj bi šele bilo, če ne bi bil star, preživet, destruktiven ... Sam v trenutku še enega zmagoslavja in še ene mojstrske predstave ni bil sarkastičen, v nedeljo ni pokazal sredinca, ni se obregnil ob kavčarje in kritike, pa čeprav bi se morda lahko. Le sedi tam, na kavču, s pokalom v roki na vrhu Evrope in zre navzdol. In to je njegov odgovor.