Zmagovalnega konja se ne menja, mar ne?

Ne, čeprav je tudi sam v tem poldrugem letu vzel marsikateri zveneči skalp, se uvrstil v osmino finala lige prvakov in četrtfinale pokala EHF ter bil lani vse do zadnjega dne v igri za naslov prvaka, kar s(m)o, roko na srce, takrat pričakovali le redki, bi ga težko označili za zmagovalnega konja. Lovorike so namreč v tem poldrugem letu obšle Rdečo dvorano, v športu in življenju pa je tako, da spomin hitro zbledi, v analih pa ostanejo zapisani le rezultati.

Ne, spomin se vrne kakšni dve leti nazaj, mislim, da je bilo tam sredi marca 2013, ko je dokončno postalo jasno, da bo Branko Tamše po bogsigavedi kolikih letih zapustil osje gnezdo. Niso mu ponudili nove pogodbe, a čeprav je bil sam kljub številnim spremembam v igralskem kadru, ko se je nemalokrat uporabila biblijska beseda eksodus, pripravljen nadaljevati, ugrizniti v kislo-sladko jabolko pomlajene ekipe, a v Velenju so se odločili obrniti povsem nov list, začeti povsem novo zgodbo, Ivan Vajdl, ki je zaposlen v podjetju Gorenje, pa je bil resnici na ljubo tudi cenejša opcija, kar v današnjih časih nikakor ni zanemarljivo.

Tamšetu so sicer ponudili mesto trenerja v mlajših kategorijah, kar pa strateg, ki je v mesto ob Paki pripeljal dve zaporedni šampionski zvezdici, pričakovano ni sprejel. In ker so čudna pota gospodova, ga je po nekaj mesecih na borzi dela pot kmalu odnesla v bližnji Zlatorog, že pol leta po tistem marcu 2013 pa je sedel tudi na člansko klop pivovarjev.

In po začetnem lovljenju je krenil na osvajalski pohod, ki še traja in traja. Na domačem prizorišču rušijo vse pred seboj, številke so same po sebi dovolj zgovorne, Celjani so na domačih tekmovanjih neporaženi že vse od Maribora in 23. februarja 2014, od takrat so nanizali, reci in piši, štirideset zmag ter vmes v svoje vitrine pospravili štiri lovorike. Gorenje v tem času nobene. Medtem ko so v prvenstvu v povprečju zmagovali s šestnajstimi goli razlike, so se njihovi sosedje iz Velenja mučili v Izoli, Škofji Loki, na Kodeljevem ... Medtem ko so Celjani na igrišče koprske Bonifike pritekli kot stekli psi, so bili Velenjčani v soboto in nedeljo nemalokrat videti anemični ter letargični, kot da so tam proti svoji volji.

Ali bo šok terapija uspela oziroma ali je bila odločitev velenjskega vodstva, da na predvečer zaključka sezone povleče radikalno potezo in zamenja trenerja, pravilna, bo povedal le čas. Se pa z današnjega zornega kota zdi odločitev, da se ne zadrži Branka Tamšeta, povsem zgrešena in se je Velenjčanom že nekajkrat vrnila kot bumerang. Zmagovalnega konja se pač ne menja, mar ne?