Šport je z njim praktično vse življenje. Začel je z aktivnim igranjem rokometa, kasneje pa ga je pot peljala tudi v alpinizem, športno padalstvo, konjeništvo in še marsikaj. Vedno je verjel, da šport ni le gibanje, ampak tudi način, kako se povezuješ z ljudmi – skozi kraj, kjer živiš, podjetje, kjer delaš, in skupnost, v katero vlagaš energijo in pozitivno naravnanost.
Kako ste sploh prišli na idejo, da se preizkusite v Ironmanu?
Triatlon me je mikal že v osnovni šoli, ampak takrat nismo imeli pogojev – ni bilo klubov, opreme, niti prave organizacije za takšne športe. Zato sem idejo za nekaj časa zamenjal z drugimi športi. Pred nekaj leti, ko sem se preselil nazaj v domače okolje, pa se je pokazala prava priložnost – pridružil sem se lokalnemu klubu, kjer je treniral triatlonec, ki je tekmoval profesionalno na najvišjem nivoju. To je bila tista iskrica in pravi trenutek, da končno stopim v ta svet.
Koliko Ironmanov ste že uspešno opravili in kje vse ste tekmovali?
Za sabo imam tri celotne Ironmane – enega žal nisem uspel dokončati – in tri polovične Ironmane. Vsaka tekma je posebna zgodba zase, vedno pa zraven pride tudi kakšen načrt za naprej (smeh). Cilji in novi izzivi so vedno tam nekje na obzorju.
Kateri Ironman vam je ostal v najlepšem spominu in zakaj?
Vsaka tekma ima svoje izzive, ki ti jih postavi na pot, in prav vsak izziv prinese tudi pozitivne učinke, ko ga uspešno zaključiš. A tisti pravi trenutek, ki ostane za vedno, je zagotovo prečkanje ciljne črte – občutek osebnega zadovoljstva, ki je samo tvoj in ga težko primerjaš s čim drugim.
Tri discipline – plavanje, kolesarjenje, tek: katera vam predstavlja največji izziv?
Največji izziv mi predstavlja plavanje, ker nisem plavalec »po izobrazbi«. Tehnika pri meni ni popolna, kar pomeni, da porabim več energije, kar pa na dolgi rok vpliva tudi na dehidracijo in celotno telesno pripravo. Ampak ravno to je čar – učiš se, izboljšuješ in iščeš načine, kako premagati svoje slabosti.
Katera pa vam je najljubša in se je na tekmi najbolj veselite?
Najbolj uživam na kolesu – tam se res počutim domače. Kolesarjenje ima nekaj posebnega, saj združuje fizični napor in uživanje v okolici. Vožnja po panoramskih cestah ali skozi idilične vasi je nekaj posebnega, kar te napolni z energijo, še preden prideš do ciljne črte.
Na katero disciplino se med pripravami največ osredotočite in zakaj?
Največ časa posvetim kolesarjenju – to pomeni nekje med 8.000 in 10.000 kilometri na leto. Potem pride na vrsto tek, plavanje pa žal ostane najmanj na urniku. Tako nekako sledim svojim prednostim in užitku, hkrati pa poskušam držati ravnotežje med vsemi tremi disciplinami.
Imate pred tekmo kakšen poseben ritual, meditacijo ali način priprave, ki vam pomaga ohraniti fokus?
Glasba je vedno z mano – pomaga mi, da se odklopim od vseh vsakodnevnih dejavnosti in se posvetim samo sebi. S tem lažje ujamem fokus in mir, ki ga potrebujem pred tekmo. Ob tem pa sem zelo pozoren tudi na praktične stvari, kot so pravočasno prehranjevanje in hidracija, saj prav to pogosto odloča o tem, kako boš zdržal na progi. Hkrati pa skušam vedno reflektirati pozitivizem – da uživam v dogodku, kjer in kolikor se to da, čeprav je izziv.
Kako usklajujete zahtevne treninge z delom, družino in vsakdanjimi obveznostmi?
Imam vnaprej napisane treninge, kar mi omogoča, da točno vem, kdaj in koliko časa bo kateri trening zahteval. Veliko jih opravim že zjutraj pred službo, popoldne pa dodam še tisto, kar ostane. Daljši treningi so običajno rezervirani za vikende. Verjamem, da moraš imeti rad proces in disciplino, saj te prav to pripelje do konsistentnosti in rutine, ki jo potem z lahkoto preneseš tudi v svoje delo in druge življenjske aktivnosti. Na nek način je to kar way of life – prinaša določena odrekanja, a hkrati ogromno kvalitete v življenje.
Kaj bi svetovali nekomu, ki razmišlja, da bi se prvič podal na Ironman?
Ironman je čudovit izziv v življenju, saj te popelje na neraziskana področja – tako mentalnega delovanja kot fizičnih naporov. Pomembno pa je, da začneš postopoma, z dobrim doziranjem aktivnosti in tudi mentalnim razvojem. Če preskočiš te korake, lahko hitro pride do kontra učinka in prehitrega odnehanja. Zato menim, da je imeti trenerja pri tem najboljša odločitev. Na koncu pa ostane moto: Everything is possible!
