Ne bo vam všeč, kar boste videli

To tezo sem zagovarjal tudi takrat, ko je imel po 17. krogih že velikih osem točk zaostanka za Domžalami in v to verjamem zdaj, osem krogov do konca, ko ima pred istimi tekmeci štiri točke naskoka. Z rezultatskega vidika bo tako sezona za Mariborčane zelo uspešna, ne nazadnje so se povsem solidno predstavili tudi v ligi prvakov in vsega skupaj ne bo pokvaril niti morebitni – po mojem mnenju celo zelo verjetni – izpad iz pokalnega tekmovanja v današnji drugi tekmi s Celjem. 

Po zaključku sezone bodo pod Kalvarijo znova organizirali slavje, znova se bo na južni ploščadi zbralo veliko število navijačev, ki bodo rajali skupaj s svojimi junaki. A to rajanje bo, če vprašate mene, vsaj nekoliko zaigrano. Morda se bodo tisti, ki jim po žilah teče vijoličasta kri, resda iskreno veselili, da je njihov ljubljeni klub ohranil prvo mesto v državnem prvenstvu, toda hkrati bodo vse skupaj sprejeli s kančkom grenkobe. 

Tiste grenkobe, ki jo čutijo v zadnjih tednih, mesecih, ko s tribun spremljajo igre Maribora, tiste grenkobe, zaradi katere v zadnjem času svojim ljubljencem namesto bučnih aplavzov namenjajo salve žvižgov in marsikatero kletvico. Morda imajo pri mariborskem prvoligašu prav, ko pravijo, da so štajerski navijači postali razvajeni, vendar tudi če bi bili bolj razvajeni kot edini otrok izjemno bogatega para, ki svojega sina oziroma hčerko namesto s starševsko ljubeznijo razvaja s številnimi igračami, najboljšimi tehničnimi izdelki na trgu, potovanji v najbolj mondena mesta ali pa najelitnejšimi modnimi kosi oblačil – odvisno pač od starosti otroka –, to niti za drobec ne spremeni dejstva, da imajo navijači prav. 

Prav imajo, ko kritizirajo igro vijoličastih, prav imajo, ko kritizirajo igralce, in prav imajo, ko kritizirajo trenerja. Igra Maribora je v tem trenutku zares katastrofalna, Štajerci so na igrišču na trenutke videti, kot da prvič igrajo skupaj, čeprav je resnica seveda drugačna. V štajerski prestolnici so dolgo sestavljali zmagovalno zasedbo, ko so jo sestavili, pa je niso več menjali. Vsaj v veliki meri ne. 

Nosilci igre skupaj igrajo že nekaj let in verjetno bodo skupaj igrali še nekaj naslednjih. Po nogometni logiki bi se morali poznati že tako dobro, da bi si lahko podajali miže. V zadnjih tekmah pa se zdi, da ne bi mogli spraviti skupaj treh podaj, tudi če bi bili sami na igrišču. Forma večine posameznikov je zares porazna. Nekateri so pred časom pozivali slovenskega selektorja Srečka Katanca, da naj priložnost v izbrani vrsti ponudi Aleksandru Rajčeviću, češ da si zasluži igrati za reprezentanco, saj ni nič slabši od Dominica Maroha, Gregorja Balažica in še nekaterih, ki so v preteklosti dobivali vpoklice v izbrano vrsto. Zdaj se zdijo takšni pozivi smešni, celo absurdni. 

Branilec vijoličastih je na tekmah s Krko in Rudarjem pokazal, da je v tem trenutku od reprezentance oddaljen svetlobna leta, približno toliko pa bi moral biti oddaljen tudi od začetne enajsterice Maribora, saj dela s svojimi nespametno storjenimi prekrški za enajstmetrovke in rdečimi kartoni klubu veliko več škode kot koristi. Seveda ni edini, ki igra pod vsako kritiko. Njegov partner skrajno levo v obrambi Mitja Viler v drugem delu sezone igra v nekem svojem svetu. Takšnem, v katerem je dovolj, da se samo prikažeš na zelenici, in si svoj del posla opravil. V obrambi je raztresen, v napad pa se mu, kot kaže, ne da več vključevati. 

Luka Zahović je v prvem delu sezone eksplodiral, na Štajerskem koncu se je veliko govorilo o tem, da bi moral dobiti priložnost v članski izbrani vrsti. Zdaj je jasno, da je imel Katanec prav, ko ga ni klical v reprezentanco. Sin slovitega očeta še ni zrel za kaj takšnega. Vsa čast Luku za vse prikazano v prvem delu, zabiti deset golov v prvi ligi, zadeti in priigrati točko proti Sportingu v ligi prvakov za 19-letnika ni majhna stvar. A zdaj se zdi, da je Zahović mlajši igral na krilih navijačev, na krilih evforije, da se mu je bolj ali manj vse skupaj res srečno poklopilo in da so bili številni doseženi zadetki posledica vsega prej naštetega. 

V drugem delu sezone je sicer zmogel še en zadetek, toda njegove igre so zares skromne, pravzaprav je neviden, tudi takrat ko igra. Z zgoraj omenjenimi nogometaši pa se seznam nogometašev, ki si zaslužijo kritike, šele začne. Kaj reči za Amirja Derviševića, ki eno tekmo odigra zares kakovostno, potem pa na naslednjih dveh tako slabo, da se človek vpraša, ali je tisto prvo odigral njegov enojajčni dvojček, ki ga ne poznamo. Nihanje v njegovi igri je namreč tako zelo veliko, da kar kliče po številnih vprašanjih. Pa Dare Vršič, ki odkar se je vrnil v Maribor, deluje, kot da je pozabil igrati nogomet. Ali pa Agim Ibraimi, ki bi moral glede na svoje nogometne sposobnosti sam reševati vijoličaste v kriznih trenutkih. 

Seveda so si nogometaši, ki bi morali biti sicer v vsakem trenutku ne glede na vse okoliščine superiorni, le do določene mere krivi sami. Zmeraj obstaja človek, ki te igralce pošlje na igrišče. In glede na to, da je Ante Šimundža pred časom v intervjuju za naš časopis dejal, da on in edino on sestavlja moštvo – v kar sicer sam ne verjamem –, potem je jasno, da mora 43-letni strokovnjak sprejeti tudi posledice svojih odločitev. Kakorkoli se bo slišalo čudno, me strateg vijoličastih do zdaj še ni prepričal. Ne takrat, ko se je Maribor uvrstil v zaključne boje v ligi Europa, ne, ko je osvojil četrti zaporedni naslov državnega prvaka, niti takrat, ko se je uvrstil v ligo prvakov.

Nekako mu nisem mogel pripisati zaslug za te uspehe, zdelo se mi je, da so bile vse tirnice, po katerih je vozil vijoličasti vlak, usmerjene v isto smer in da bi bilo povsem vseeno, kdo bi bil strojevodja. Ali Ante Šimundža ali Saša Gajser ali Darko Milanič ali kdo povsem četrti. Mariborski vlak bi zmeraj prišel na isti cilj, zelo verjetno po povsem enaki poti in v povsem enakem času. 

Takrat sem si dejal, da bom pustil času čas in da bom delo Šimundže ocenjeval šele pozneje. Takrat ko ne bodo vidni samo obrisi njegovega trenerskega dela, temveč celotna slika. Zdaj, ko je minilo dobro leto in pol, odkar je nekdanji napadalec Maribora sedel na klop štajerskega ponosa, se mi zdi, da je slika dokončana. 

In ni mojstrovina, še več, je daleč od tega. Ni Picassova Guernica, niti da Vincijeva Mona Lisa in niso van Goghove Sončnice. V najboljšem primeru je njegova slika v rangu uličnih slikarjev, ki sicer s svojimi čopiči naslikajo zares lepo umetnino, vendar več kot nekaj sto evrov zanjo nikakor ne morejo dobiti. Kot rečeno, če Ante Šimundža pravi, da je za izbiro taktike in igralcev odgovoren on, potem mora on tudi odgovarjati. Da postaneš dober trener, ni dovolj, da si bil nekdaj odličen nogometaš in da se spoznaš na taktiko. 

Morda celo bolj pomembna odlika odličnega trenerja je znanje, kako motivirati svoje izbrance. Tukaj pri Šimundži škriplje. Mariborski nogometaši se že ves drugi del sezone vlečejo na igrišču, so apatični, brez želje po igri, po zmagi. Ko je Željko Filipović na polčasu tekme s Krko med polčasom vstopil na igrišče, je bilo videti, kot da ga peljejo na giljotino, ne pa da je pred njim igranje najlepše igre na svetu. Ko so igralci s sramotno igro proti Rudarju izgubili, niso povesili pogledov, se prijeli za glave in objokovali poraza, temveč so le skomignili z rameni. 

Nekateri bodo uporabili argumente, da so mariborski igralci zasičeni, naveličani zmagovanja in da ne čutijo več želje, lakote po zmagovanju. A s tem se nikakor ne morem strinjati. Verjamem, da bi si morali športniki zmeraj prizadevati za zmage, da bi morala biti njihova lakota iz dneva v dan večja. Pa kaj, če si osvojil štiri prvenstva zapored. Po moji logiki mora športnik narediti vse, da osvoji še peto. Pa šesto. In sedmo. Osmo. Se vpisati v zgodovino, postavljati rekorde, postati najboljši športnik vseh časov. In če nogometaši Maribora tega ne čutijo, potem bi moral trener poskrbeti, da to začutijo. 

Šimundži zamerim še eno stvar. Njegovo izbiro taktike, njegovo igro na rezultat, pri čemer lepota ni pomembna, njegovo zaviranje vsega, kar je kreativnega. Da, za uspehe na evropskih tekmah – pri takšnih klubih kot je Maribor – so potrebni garanje, čvrstost, boj do zadnjega atoma moči. Toda to ne pomeni, da mora Maribor tako igrati tudi v domačem prvenstvu. Ne, takrat bi morali Štajerci predvsem igrati, hitro, napadalno, na gol več. Takrat bi moral Agim Ibraimi dobiti proste roke, takrat bi moral več možnosti za kreativnost dobiti Dare Vršič. 

Nihče me ne bo prepričal, da Ibraimi ne zmore preigrati kogarkoli v slovenski ligi, da Damjan Bohar in Sintayehu Sallalich ne moreta prebiti katerekoli obrambe. Zmorejo, ker so to že dokazali. A če so navodila šefa drugačna, potem tega seveda ne bodo storili. Potem se bodo namesto tega mučili in bili videti, kot da gre za povsem povprečne nogometaše. 

Kljub vsemu bo Maribor osvojil nov naslov državnega prvaka, a ne zaradi svoje dobre igre, temveč predvsem zaradi tekmecev, ki za enakovreden boj za naslov najboljšega v državi še niso dovolj zreli. Ker v slovenski ligi lahko – tukaj je Maribor še vedno izvzet – vsak premaga vsakogar. Ante Šimundža je po sramoti proti Rudarju dejal, da se morajo v prvi vrsti on, potem pa tudi njegovi igralci, pogledati v ogledalo. A na žalost štajerskega strokovnjaka bo v ogledalu zmeraj zagledal le svoj odsev.