In če je po tisti izgubljeni tekmi z Zlatorogom vendarle še imel upanje, da se moti, da je resnica drugačna oziroma da se stvari na tem svetu spreminjajo, če je še imel upanje, da bo lahko stvari peljal drugače kot njegov predhodnik Aleš Pipan, ga je v soboto pokopal. In se sprijaznil.
Ne vdal v usodo, tako hitro se trener Olimpije seveda ne predaja, a zdaj dokončno ve, da bo letošnjo sezono do konca odigral z ekipo, ki nima prave zmagovalne mentalitete. Ki ne pride na parket in jasno pokaže, da je to skupina fantov, ki se zavedajo, kateri dres nosijo, ki vedo, kakšno zgodovino "oblečejo" nase v trenutku, ko si ga nadenejo, ki ko stopijo na parket, slabšim od sebe jasno pokažejo, da so boljši, ki dajo boljšim od sebe jasno vedeti, da morajo to v dvoboju z njimi šele pokazati, ki se s sebi enakovrednimi od prve sekunde "udarijo" po moško, želeč jim pokazati, da so vendarle boljši. Ne, take skupine Bečirović v svoji garderobi nima. Fantje, ki jih zdaj najde v njej, to vse premalokrat pokažejo, dajo to vedeti veliko preredko. Ker vseh teh stvari očitno nimajo v sebi, ker so, kot to pogosto znajo nazorno pokazati, poraženci. Ne čisto vsi, zelo veliko pa jih je.
Zdaj vedo tudi možje v vodstvu Olimpije. No, saj verjetno se jim je svitalo že prej po številnih porazih oziroma so v soboto morda dobili le še eno potrditev tistega, kar so vedeli že prej. Da so pogodbe podpisali z igralci, ki nimajo pravega zmagovalnega pohlepa, ampak se iz zmajev hitro prelevijo v zmajčke. V Novem mestu še posebej, pravzaprav vedno znova. Zdaj vedo, da zeleno-bele drese nosijo igralci, za katere obstaja zelo primerna pogovorna beseda. Luzerji. Niso to čisto vsi, zelo veliko jih pa je. In vodstvo, Bečirović ter navijači lahko le upajo, da bodo v nekaj naslednjih tednih tisti, ki to niso, nadvladali oziroma povlekli za seboj one druge. Sicer bod(m)o čez nekaj časa za naslov spet čestitali komu drugemu.
