Kaj vam v življenju pomeni šport? Koliko ga spremljate?
Imam obdobja, ko ga več spremljam in obdobja, ko ga spremljam manj. Trenutno ga malo manj. V principu sem ljubitelj športa in navdušenec nekaterih panog kot so košarka, nogomet, atletika, plavanje. Kar pa se zadeva mene in športa, pa moram reči, da sem bil včasih bolj aktiven kot sem zdaj. Vseskozi čakam, da bo enkrat spet nastopil dan, ko se bom z njim začel bolj intenzivno ukvarjati.
Vam za šport primanjkuje časa?
Da, tako rečem lenobi. (smeh)
So vam bliže ekipni športi?
Ne bi mogel trditi. Nekateri ekipni športi so mi všeč, nekateri pa ne. Zelo rad imam košarko, ne pa rokometa. Pri slednjem me zelo moti grobost, ta nefinost, zame je to vse preveč nasilno.
Ste kot otrok kaj trenirali?
Namizni tenis sem treniral od tretjega do osmega razreda osnovne šole, dva dni košarko in en dan nogomet. Drugače nič kaj dosti.
Zakaj ste košarko in nogomet le poskusili?
Na košarki mi ni bilo všeč, pri nogometu pa v meni niso videli silnega potenciala.
Kje ste našli namizni tenis?
Prijatelj me je nagovoril. To sem rad treniral. Mizo za namizni tenis imam še vedno doma, zdaj včasih učim ženo.
Ste dosegli kakšne odmevne rezultate?
Zdi se mi, da sem si enkrat delil mesta od tri do osem v Sloveniji v četrtem ali petem razredu.
Ste kdaj razmišljali, da bi postali profesionalni športnik? Ali, če bi dobil še eno priložnost, bi se odločili za kakšen drug šport? Da bi bil v katerem res dober?
Zdi se mi, da bi bil lahko v nekaterih športih res dober. V košarki bi bil dober, a bi moral veliko trenirati, ker nimam nekih danosti za ta šport in bi moral s pridnostjo to nadoknaditi. Enkrat sem se poskusil v tenisu in so mi tisti, ki so me videli, dejali, da bi bil lahko dober.
Ste športni tip?
Nisem čisti hlod. Za nekatere športe imam nekaj talenta. Za nekatere pa res ne.
Ti so?
Ritmična gimnastika (smeh). Pa umetnostno drsanje. Čutim, da ne bi ravno segel po vrhu!
Hodite na kakšne tekme? Ste navijač?
Sem navijač košarkarjev Uniona Olimpije. Sem take vrste navijač, da hodim na tekme, ko imam čas, takrat, ko nimam predstav. Lahko bi rekli, da sem kampanjski navijač. Ta klub mi je od nekdaj ljub. Lani žal nisem mogel niti na eno tekmo, predlani sem več hodil.
Kakšen ste kot navijač?
Največkrat sem na tekme hodil s prijateljem Gojmirjem Lašnjakom Gojcem in nikoli nisva 'šparala' jezikov. Gojc se sicer malo manj spozna na košarko in se zato še malo bolj razburja kot se jaz. Potem pa mu rečem, glej, bili so koraki, če žoge ne daš na tla in tako dalje. Potem se malo umiri.
Zakaj ravno košarka?
Ne vem. Mogoče, ker je bila v času, ko sem odraščal, zelo popularna.Zdaj je manj. Doma sem imel tudi mali koš. Včasih so se dobile take velike okrogle škatle, v katerih je bil prašek, te je imela moja mama, in iz teh sem si naredil koš. Iz vreče za krompir sem naredil mrežico in ga pritrdil na omaro ter v ta koš metal penaste žogice. To sem delal kot bolnik, obsedenec, ure in ure. Imel sem tudi osnovnošolsko družbo, s katerimi se družimo še danes in smo okoli 15 let skupaj igrali košarko od enkrat do dvakrat na teden. Zdaj pa že nekaj let ne igram. A se bom vrnil! Še en razlog je, zakaj mi je najbrž košarka tako všeč. Malo sem razmišljal, kdo so bili moji literarni junaki, ko sem bil otrok in sem naštel tri. Martin Krpan, King Kong in Brkonja Čeljustnik. To so sami velikani. Tako, da je možno, da me košarkarji privlačijo zaradi velike pojave.
Bržčas potem tudi zelo podpirate euroBasket 2013, ki ga bo gostila Slovenija?
Absolutno. Hkrati se čudim in mi je žal, da ni več tega sodelovanja na vseh ravneh in da tega nimamo za nekaj velikega, kar bomo gostili. Vedno se takoj na vseh ravneh začne politikanstvo. Vseskozi sem si predstavljal, da se bo ta turnir igral v največjih mestih in ne tam, kjer imajo dvorane.
Hodite še na kakšne druge tekme razen košarkarske?
Nogometno reprezentanco sem hodil gledat z velikim veseljem še na Plečnikov stadion. S Stožicami imam kar nekaj smole ali pa imajo nogometaši z mano, ker sem bil na treh tekmah in vedno so izgubili. Sicer me je tudi naša zlata nogometna pravljica zelo ponesla.
Ste pristaš kakšnega kluba zunaj Slovenije?
Zelo rad si pogledam tekme nogometne lige prvakov. To je res najboljši nogomet, kar obstaja in tak nogomet, ki se zdaj igra, na taki ravni, to je res velik užitek gledati. Noben klub mi ni kaj posebej pri srcu, največkrat navijam za šibkejše klube.
Ste lastnik kakšnih navijaških rekvizitov?
Ne, kupujem jih ne. V nogometni mrzlici sem si sicer želel kupiti dres, ampak sem ugotovil, da nimajo tako velikih številk in zato sem kupil le barve za risanje po obrazu. Za tekmo med Slovenijo in Južno Afriko sva z mojo drago sedela pred televizorjem. Na obraz sva si želela narisati Triglav in ravno takrat, ko sva začela, je padel gol. Tako sva oba končala samo s prvo poševno črto na obrazu, narisano do očesa, rekla sva si, da bova že potem ostalo narisala, ko bodo Slovenci izenačili. Izgubili so z 0:1.
Doma očitno gledate tekme. Načrtujete te oglede? Ali veste, kdaj bo kakšna tekma?
V glavnem ne. No, vem kdaj so tekme lige prvakov, kdaj je euroliga. Sicer imam zelo rad evropska in svetovna prvenstva v nogometu.
Kdo je za vas največji športnik? Kdo je na vas naredil največji vtis?
Vedno so mi bili všeč športniki, ki so imeli dolge, velike kariere, da so bili dolgo časa dobri. To se mi zdi najtežje. Moj športni idol je bil, ko sem bil mlad Bojan Križaj, pa Ingemar Stenmark. Občudoval sem jugoslovansko košarkarsko reprezentanco od konca sedemdesetih, ko sem se malo bolj začel vsega zavedati, pa vse potem do razpada Jugoslavije. To je bila tista zlata generacija z Mirzo Delibašićem, Draženom Dalipagićem.
Kaj pa v svetovnem merilu?
Pred časom sem si vnovič ogledal stare posnetke dvobojev Muhamada Alija. Z roba zavesti se ga spomnim še iz otroških let. Oče me je ponoči celo zbujal in sva gledala te borbe. A bil sem še malo premajhen. Neverjetno je, kako je ta človek boksal. Neverjetna pojava. Magic Johnson je bil zame največji poet v košarki. Michael Jordan je bil odličen, a Johnson je bil zame bolj čudežen. Tudi Dražen Petrović in Rok Petrović sta name naredila velik vtis. Popolnoma me je na zadnjih OI očarala Urška Žolnir, ogledal sem si njene zadnje tri borbe. Povsem me je fascinirala.
Še kakšen Slovenec?
Dejan Zavec. Ob njegovih zadnjih dvobojih sem bil udeležen v njegovo ekipo kot nekakšen podpornik in sem si ogledal vse borbe v Ljubljani. On me je prav tako fasciniral, s svojo zbranostjo, močjo in obvladanjem.
Ali obstaja kakšna tekma ali športni dogodek, ki bi si jo zelo radi ogledali v živo?
Rad bi enkrat šel na olimpijske igre! Da bi si vzel dva tedna časa in si ogledal vse mogoče tekme. To bi bilo zelo lepo. Tudi na SP v nogometu bi šel. Zadnjič sem si ravno ogledal enourno oddajo o sarajevskih OI in so me prevevali zelo prijetni občutki. Spomnim se, da bosanskim otrokom ni bilo treba v šolo, mi pa smo morali. Z očetom sva ugotovila, da je to precej nepravično in zato sva si sama vzela prosto. Oče je mi je rekel, kje maš tisti list in mi je za cel teden napisal opravičilo, razlog: bolan. Tako sva doma gledala vse, od boba do biatlona, čisto vse.
Kako se vam zdi, da v Sloveniji obravnavamo naše športnike? So dovolj cenjeni?
Ne vem, ali je to samo slovenska lastnost ali pa je kar obče človeška, ampak zelo slavimo tistega, ki je dober, ko pa mu ne gre, ga hitro pozabimo, ga znamo napasti, govorimo, da se gre športni turizem. To se mi zdi ena od stvari, ki jih jaz kot gledalec ne maram. To ni samo športni fenomen. Ko koga rabimo, je vse super, ko ga ne, tudi če ga ni. Ne vem, kako so cenjeni na splošno. Po svoje ima šport veliko mesta v družbenem življenju, v medijih. Sam se ukvarjam z gledališčem in filmom, včasih bi si zelo želel, da bi imela kultura tako podporo, kot jo ima šport v medijih. Jasno se to vidi, ko se igrajo 'samo' kakšne kvalifikacijske tekme za kakšno prvenstvo in pride do take evforije, ki je ni deležna nobena gledališka premiera. Mislim, da se, kar zadeva medijske podpore, športniki nimajo kar dosti za pritoževat. Kako pa imajo urejene svoje statuse, pa pravzaprav ne vem in verjamem, da bi bilo lahko boljše.
