Potem ko sem v zadnji petih (predvsem pa v zadnjih treh) letih nanj zlil precej neusmiljeno, pogosto celo mejno zmes zelo ostrih kritik, bom zdaj zapisal, da se Srečku Katancu v torek ne bi moglo zgoditi kaj takega, kar se je zgodilo Darku Milaniču. Da, zapisal sem. In ostal živ. In nikogar nimam za norca, kaj šele da bi ga … no, saj razumete. Zdaj že bivši selektor Slovenije je kriv vsega (in še več), kar smo mu pod nos zmetali v času njegovega vodenja izbrane vrste, toda čeprav bi nam v primeru povsem imaginarnega obračuna z Liverpoolom gotovo pil kri na mnogih drugih področjih, bi jo – tako sem prepričan – odnesel bolje. Morda celo mnogo bolje.
Jasno, gre za zelo hipotetično teorijo, ki jo je brez večjih težav mogoče tudi ovreči, a to je pač nogomet, to je pač pisanje o njem, to je pač poklic, v katerem se je treba izpostaviti tudi z mnenjem, ki ga ni mogoče dokazati, pa tudi sicer je od kakršnegakoli neizpodbitnega dejstva oddaljeno približno toliko, kolikor je bil Maribor oddaljen od vsaj neodločenega izida. Za tem mnenjem stojim, celo trdno verjamem, da je Katanec ob vseh svojih pomanjkljivostih in popolnem pomanjkanju prilagojenosti na leto 2017 eden tistih trenerjev, ki si takega debakla ne bi dovolili.
Tudi zaradi italijanske nogometne vzgoje, a še iz nekaj razlogov ni nikoli tako naiven, nikoli tako (v nasprotju s svojimi javnimi nastopi) zaletav, nikoli tako nespametno pogumen, nikoli tako nepragmatičen. Kakorkoli obračate, Milanič je bil vse to. Jasno, obstaja možnost, da mu delam krivico, a bolj ko si vrtim film torkove tekme, bolj ko razmišljam in bolj ko znova, znova, znova poslušam besede mariborskega stratega po tekmi, bolj sem o tem prepričan. Bolj sem prepričan, da ekipe ni pripravil na to, kaj jo čaka, in da igralcev ni soočil z realnimi razsežnostmi grožnje, ki jo je ob prihodu v Ljudski vrt predstavljal Liverpool.
Bolj sem prepričan, da je zelo naivno, zelo trmasto in skrajno nepragmatično vztrajal pri nečem, s čimer se je v zadnjih mesecih vendarle nekako prikupil (kar mu dolgo ni uspelo) navijačem in od česar ni hotel odstopiti za nobeno ceno. Tudi za 0:7 ne.
Neizpodbitno dejstvo je – da, v tem primeru lahko govorimo o dejstvu –, da Mariboru ob srečanju s petkratnim evropskim prvakom ni šla na roko niti najmanjša malenkost. Ob vsem znanem in logičnem bi bilo zagotovo bolje gostiti celo realno še nekoliko močnejšo ekipo, če bi ta po uvodnih dveh krogih imela šest točk, če bi vodila na lestvici domačega prvenstva in če bi v Maribor prišla brez prave potrebe storiti karkoli omembe vrednega. Predstavljajte si tako ekipo, ki bi spočila katerega od glavnih adutov, imela za cilj zgolj v miru vknjižiti zmago nad zagotovo podcenjevanim nasprotnikom in ne bi bila niti malo podobna Liverpoolu.
Z osmim mestom v premier ligi, z dvema točkama po dveh krogih lige prvakov in z vsesplošnim pritiskom medijev, javnosti ter navijačev so rdeči potrebovali nekaj močnega, nekaj udarnega, nekaj zgovornega. Pred bližajočim se obračunom s Tottenhamom še toliko bolj. Vse to drži, okoliščine so bile grozne, a Milanič bi jih moral poznati in v teh okoliščinah bi moral biti še bolj naklonjen nečemu povsem drugačnemu. Vsekakor zdrži teorija, da je Maribor morda (ali celo verjetno) imel načrt, ki nikakor ne bi bil videti kot tako razsulo in ki ga je usodno presekal ekspresen zadetek po hudi napaki Mitje Vilerja.
Taka teorija zdrži vsaj v tolikšni meri kot kakšna druga, a ne spadam med njene zagovornike. Verjamem v svojo in – glede na to, da pri njej nikakor nisem edini – v našo, po kateri je trener Maribora precenil svojo ekipo, napačno ocenil nastali položaj, zanemaril nevarnost katastrofe in – kako paradoksalno – podcenil nasprotnika. Ko je Milanič po tekmi dejal, da je postavil tako ekipo, kakršna je prišla v ligo prvakov, in da jo je postavil tako, kot je prišla do tega velikega uspeha, mi je dal kronski dokaz.
Namreč kronski dokaz nezavedanja, koliko je ob vseh občudovanja vrednih lastnostih Maribor v letošnjih kvalifikacijah imel sreče in kako močno se je tokratna tekma razlikovala od vseh dosedanjih. No, ne od vseh, bila je podobna tisti v Sevilli, po kateri pa bi se Milanič moral bolje zavedati, kako zelo je njegova ekipa že tam dobila po … No, tega stavka ni dokončal on in ne bom ga dokončal jaz, a saj je vse kristalno jasno. Že v Andaluziji bi lahko bilo 6:0 ali 7:0 in Maribor bi pred dvobojem z Liverpoolom moral ravnati, kot da je bilo.
Tako kot je bil Nikola Tesla ponosen na svoje srbske korenine in hrvaško domovino, tako je Milanič ponosen Primorec z zelo ponosnim delovnim (pa ne samo delovnim) bivanjem na Štajerskem. Katerokoli od teh dveh slovenskih pokrajin pogledate, pa bi bila tako njuna usoda znotraj naše države kot še marsikaj drugega pod zelo velikim vprašajem, če bi njuni najbolj junaški sinovi razmišljali tako, kot je razmišljal Milanič. Večkrat v zgodovini je bilo tako, da je bilo treba kljubovati tankom, topovom in letalom, in potegnili bi zelo zelo kratko, če bi jim kljubovali tako, da bi se s traktorji in ročnim orožjem pretvarjali, da imajo težko topništvo tudi sami.
Boj na odprtem polju ni prišel v poštev, večkrat je bilo treba oditi v gozd in se zanesti na gverilo. Za naivnost ni bilo prostora, za ponos prav tako ne, cilj je upravičeval sredstva, skrajna pragmatičnost pa je bila edina pot. Jasno je bilo, da žrtve bodo, a jasno je bilo tudi, da bo kljub žrtvam treba vztrajati pri svojem. Da je to edina pot do česarkoli. Da verjetno ne bo estetsko, da ne bo lepo, da ne bo privlačno za na posterje v vojaških knjigah, da ne bo pošteno. Da ne bo umiranja v lepoti, temveč umiranje v fanatičnem trpljenju. Tak bi moral biti Maribor. Od tega ne odstopam.
V danih okoliščinah bi Liverpoolu moral priznati tako izrazito nadvlado in tako izrazito premoč, da bi v vsem razen v gladkem porazu videl velik uspeh. In če bi strateg razmišljal tako, bi na igrišče poslal okope, na igrišče bi poslal može, pripravljene na fanatično branjenje, na igrišče bi poslal igralce, ki ne bi bili zaslepljeni sanjači, temveč bi bili pripravljeni tako rekoč umreti za karkoli. In morali bi imeti v glavah, da se lahko zgodi tudi takojšnjih 0:1, pa to ne sme spremeniti ničesar. Popolnoma ničesar. Trdno sem prepričan, da Maribor na zelenico ni šel s takšno miselnostjo in da tekme kot take niso dojemali niti njegovi preveč pogumni, preveč naivni, premalo pragmatični navijači.
Nihče ni bil pripravljen vsega podrediti zapiranju, uničevanju, preprečevanju, zavlačevanju, majcenim prevaram, skrivanju, izzivanju, udarjanju in drugim grdim, nepriljubljenim elementom nogometne gverile. Trdno sem prepričan, da so vsi skupaj živeli v vakuumu sladkih Milaničevih besed o tekmovanju, o zbiranju točk, o evropski pomladi. V torek zvečer ni bilo prostora ne za eno, ne za drugo, ne za tretje. Treba je bilo zgolj preživeti s čim manj žrtvami, in ker tega na tak način ni dojemal nihče od odgovornih, so postali odgovorni za masaker. Takšnega, pri katerem je zgolj Liverpool odločal, koliko bo žrtev ter kje bosta končali Primorska in Štajerska …
