Precej blizu sem teoriji, da je blatenje novinarjev in medijev pljuvanje v skledo, iz katere nogometni akterji jedo zelo sladke priboljške razkošnega življenja, za nameček pa menim, da vprašanje o tem, kdo je to ves čas prisotno »vojno« med nami in aktualnim selektorjem začel, ni vprašanje o kokoši in jajcu. Prepričan sem, da je Katanec tisti petelin, ki je pred leti začel brez pravega razloga skakati in kljuvati, zdaj pa smo prišli tako daleč, da ne mi ne on ne izpustimo iz rok niti ene priložnosti za streljanje strupenih puščic. Jasno, v ponedeljek zvečer je bil ponovno na potezi privoščljivo arogantni 54-letnik, a mu ne glede na absurdne razsežnosti njegovega tokratnega napada v danih okoliščinah in nastalih razmerah ne moremo zares zameriti. Neumnost poudarjanja novinarske želje po reprezentančnem neuspehu in kalimerovskega jokanja je sicer neskončna, a ju moram sprejeti tudi kot nekaj, za kar smo na neki način prosili.
Nikoli in nikdar pa ne morem sprejeti Katančevega napada povsem druge skupine ljudi, ki v nogomet vstopa po povsem drugem ključu kot mi in do katere se niti v najbolj norih sanjah ni mogoče (pa tudi ne dovoljeno!) obnašati tako kot do nas. Če je nam še mogoče reči, da od nogometa (in s tem tudi od Katanca) živimo v tolikšni meri (pa čeprav za negativni dvajsetkratnik njegove plače) kot on od nas, je razmerje do navijačev povsem drugačno. Oni od nogometa, od reprezentance, pa tudi od vsemogočnega Srečka ne dobijo niti evra, medtem ko zelo pridno porabljajo svoje. Plačujejo televizijam, ki nato plačujejo televizijske pravice, kupujejo vstopnice, kupujejo navijaška obeležja, kupujejo take in drugačne izdelke takih in drugačnih, zelo donosnih pokroviteljev. Seštevek vsega tega je neposreden seštevek selektorjevega bajnega dohodka, zato napad na navijače ni zgolj pljuvanje v tisto omenjeno skledo, temveč je pljuvanje (in še kaj, da en bi bil preveč vulgaren) na roko, ki v to skledo povsem neposredno polaga hrano, drage obleke in luksuzne avtomobile.
Veste, selektor, ko odhajamo na volitve, je to naša pravica. In ko ne odidemo, svoj stav sporočamo enako glasno, enako jasno, enako odločno, kot če obkrožimo kateregakoli od kandidatov. Nikogar nismo dolžni podpreti, za nikogar nismo dolžni navijati, pri čemer je udeležba na takih ali drugačnih volitvah za nameček brezplačna. Prihod na tekmo ni. Za tiste, ki jim srce res bije za slovenske nogometaše in se ne pridejo zgolj pokazat ter kaj dobrega prigriznit, je celo daleč od brezplačnega. Časi so težki, mnogi se le stežka odločijo za vsako malenkost, ki je vam, selektor, v mehkem naslanjaču tako zelo samoumevna. In če se odločijo, da iz tega ali onega razloga vstopnice za določeno tekmo ne bodo plačali, si zaslužijo le eno. Popolno spoštovanje! Povsem enako spoštovanje kot tedaj, ko pridejo in ko na tribuni pustijo svojo dušo, svoje glasilke. Vsi zelo dobro vemo, zakaj niso prišli. Vsi zelo dobro vemo, kaj so s tem sporočili. In njihova pravica, da za svoj denar kulturno sporočajo, karkoli želijo, je brezmejna. Predvsem pa neodtujljiva.
Javno jih oblatiti in jih za nameček nahruliti, naj doma ostanejo tudi naslednjič, je nesprejemljivo, je nedopustno ter predstavlja najbolj šokantnega v dolgem nizu nebuloznih izpadov nehvaležnega bogataša. Resnično me zanima, kaj si o tem izpadu mislijo tisti, ki se za približno mojo - ne za selektorjevo - plačo trudijo s prodajanjem vstopnic, s promocijo in s spremljevalnimi aktivnostmi ob domačih reprezentančnih tekmah. V ponedeljek so – oprostite izrazu – scali kri, Katanec pa je ljudem mirno zabičal, naj doma ostanejo tudi naslednjič. Zanima me tudi, kaj si mislijo ljudje, ki se ukvarjajo s pokrovitelji, in kaj si mislijo pokrovitelji sami. Vem pa, kaj je edino, kar si lahko mislijo tisti navijači, ki so se odločili spregovoriti s praznimi stoli. Morali bi dobiti opravičilo za slovaško blamažo in za močno zmanjšane možnosti kvalifikacijskega uspeha. Ob tem pa bi morali dobiti še ponižno prošnjo, naj naslednjič vendarle pridejo in ponudijo novo priložnost. Že odsotnost takega opravičila in take prošnje je znamenje kroničnega pomanjkanja veličine in časti. Napad na nekoga, ki se je zgolj svobodno odločil, da si v svobodni državi nekdo tokrat ne zasluži njegovega denarja, pa je čista … svinjarija.
