Končalo se je seveda z drugačnimi, predvsem pa z našimi solzami. Medtem ko Jan Oblak v tisti nepozabni frankfurtski osmini finala evropskega prvenstva ni imel nobenih možnosti pri prvih treh portugalskih strelih, njegovi soigralci iz točno toliko poskusov niso zadeli niti enega. Enajstmetrovke za biti ali ne biti so bile v tako zgodovinskem trenutku za Slovenijo vendarle malce preveč, ostalo bo obžalovanje predvsem za zapravljenimi priložnostmi v rednem delu in podaljških – če kdo, pa je bil ravno Oblak tisti, ki je naredil čisto vse, da so te priložnosti obstajale.
Na celotnem prvenstvu je bil ob podpori zelo razpoloženih branilcev pred seboj praktično nepremagljiv, uresničitev svojih sanj o nastopu na velikem reprezentančnem tekmovanju je zgrabil z obema rokama in v več trenutkih presegal samega sebe. Predvsem v trenutkih, ko bi sredi podaljška Ronaldo lahko popeljal Portugalsko v vodstvo s strelom iz zelo strogo dosojene najstrožje kazni, a je veličastna obramba škofjeloške hobotnice ustavila nogometni svet.
Solzavi prizori mega zvezdnika z milijardo spletnimi sledilci so imeli prav tako milijardno občinstvo in Ronaldo je zelo dobro vedel, zakaj ni mogel skriti tako ekstremnih čustev. Slovenija je bila boljša, Slovenija je rasla, Slovenija se je spogledovala s četrtfinalom in Oblak ji je dal točno tisto, kar ji še zadnje manjkalo: dodatni zagon in priložnost za zmago, ki smo si jo mnogi že znali predstavljati. Ostalo pa je zgodovina.
Na žalost nekoliko drugačna zgodovina, ki je na tem mestu seveda ne bomo pogrevali. To je namreč Janovo mesto. To je mesto za slovenskega junaka, ki je v Nemčiji dosegel in presegel vse svoje neverjetne zmožnosti, svojo težko dočakano priložnost počastil na najboljši mogoči način, hkrati pa mu je Nemčija dala nov zagon za novo poglavje veličastne kariere.
Celo do te mere, da bi z le pikico pesniške svobode dejansko lahko trdili, da je naš vrhunec šele njegov začetek. Če je za slovenske nogometaše evropsko prvenstvo po pravilu predstavljalo izrazit vrhunec in so vse od tedaj bolj pod vtisom spoprijemanja s posledicami te opitosti, so Oblaku poletne izkušnje predstavljale odskočno desko za eno najboljših jeseni v njegovem življenju.
In če to trdimo na primeru zvezdnika, ki ima za seboj kar nekaj izjemnih, celo rekordnih jeseni, potem ta podatek pove zelo veliko. Predvsem pa drži kot pribit, kajti med septembrom in decembrom je Jan v vrstah Atletica naredil praktično vse, kar bi si lahko narisal v najlepši mogoči sliki, v najboljšem mogočem scenariju.
V ligi prvakov se je nekajkrat spravil na vse svetovne naslovnice in pripisali so mu celo glavne zasluge za vnovičen razplet madridskih rdeče-belih. "Če je desetletje veljalo, da Atletico žene gibanje cholizem, lahko zdaj govorimo o oblakizmu,"so pisali v Španiji in želeli povedati, da so Oblakova junaštva to jesen pomembnejša celo od vsega, kar klubu daje edinstveno vodenje El Chola, kot s slovitim vzdevkom pravijo trenerju Diegu Simeoneju.
In vse skupaj se je preneslo tudi v špansko prvenstvo. V izjemnem nizu je Oblak igral glavno vlogo, leto je zaključil z veličastno predstavo proti Barceloni in z vodstvom na lestvici la lige, s čimer bo v leto 2025 vstopil na veliki nogi, z veliko žlico in z največjimi mogočimi tako apetiti kot ambicijami. Pri čemer se bo spomladi v veliki meri lahko posvetil klubskim ciljem (ne da bi želeli zanemarjati marčevske dodatne tekme lige narodov), medtem ko jeseni prihajajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo in še en Janov veliki cilj. Prav mogoče, da se ga bo lotil s statusom, ki ga bo še bolj utrdil kot enega najboljših evropskih vratarjev zadnjega desetletja, morda pa celo še daljšega časovnega obdobja.
