Dolgo časa smo se lahko v primeru Timija Maxa Elšnika šalili, da na tem svetu ni nič gotovega, razen smrti, davkov in dejstva, da Elšnik igra za Olimpijo. Ni ga bilo namreč prestopnega roka v zadnjih letih, ko se ne bi ljubljanskega kapetana povezovalo z odhodom iz zmajevega gnezda. Da je pripravljen se drugič v svoji karieri preizkusiti v tujini, je Elšnik razlagal dolge mesece, da ne rečemo celo leta, toda do prestopa nikakor ni prišlo.
Enkrat ga je ustavila poškodba, drugič previsoke zahteve zmajev, spet tretjič je prišlo vmes bogsigavedi kaj, da je Štajerec ostal v Stožicah. Medtem pa so leta minevala in Timi Max Elšnik je kar naenkrat od mladega, nadobudnega vezista zrasel v nogometaša v najboljših nogometnih letih. V primeru slovenskega klubskega nogometa je nekako to pomenilo, da je zanj nastopil še zadnji mogoči trenutek za odhod.
Nanj je bil pripravljen že kar nekaj časa, navsezadnje se je uspel v slovenski izbrani vrsti izboriti za status nezamenljivega prvokategornika. Skupaj z Adamom Gnezdo Čerinom sta vzpostavila vez, ki jo je pravzaprav nemogoče pretrgati, postala sta prvi opciji v osrčju zvezne vrste ekipe Matjaža Keka. A tako kot se loti praktično vsake svoje tekme in vsake svoje naloge znotraj le-te, se je Elšnik lotil tudi projekta odhoda v tujino. Preudarno. Brez hitenja.
Čeprav je imel takoj po koncu minule sezone slovenskega državnega prvenstva nekaj možnosti za odhod v tujino, ni želel hiteti. Tudi zato, ker so bile ponudbe vse prej kot sanjske. Nekaj eksotičnih držav, nekaj nezanimivih destinacij. Da bo počakal na evropsko prvenstvo, bi bila morda za nekoga tvegana odločitev, za Elšnika je bila edina pravilna.
In ni se zmotil. Euro je sicer začel skromno, na tekmi z Dansko ni bil pravi. Pravzaprav prvič, odkar je postal pomemben člen Slovenije, je malce zatajil. Toda kot smo pri njemu vajeni, je bila ena tekma dovolj, da se je prilagodil na novo raven nogometa in že na naslednji tekmi (s Srbijo) bil morda celo najboljši posameznik Slovenije. Prispeval je asistenco za zadetek Žana Karničnika in bojda navdušil tako srbskega predsednika Aleksandra Vučića kot generalnega direktorja Crvene zvezde Zvezdana Terzića.
Slednji se je potem še na slovenskih tekmah z Anglijo in Portugalsko lahko prepričal v kakovost Timija Maxa Elšnika in rdeče-beli velikan iz Beograda se je poleti v lovu na ligo prvakov odločil, da krene tudi z Elšnikom v zvezni vrsti. Za njegovo prostost je nekdanji evropski prvak Olimpiji plačal dva milijona evrov odškodnine, v nasprotju s pričakovanji pa je Elšnik takoj po prihodu na stadion Rajko Mitić, bolj znan kot Marakana, postal nezamenljiv člen srbskega velikana.
Ne samo to, Elšnik je postal pravzaprav ključna 'figura' Crvene zvezde. Nekdo, ki na eni strani ustvarja napade svojega moštva, na drugi strani pa je zadolžen tudi za vse prekinitve. Elšnikova levica je nenadomestljiva za rdeče-bele. V najelitnejšem svetovnem klubskem tekmovanju, ligi prvakov, je slovenski vezist na šestih tekmah skupinskega dela prispeval dve asistenci (v kvalifikacijah na dveh tekmah eno) in bil na večini tekem med najbolje ocenjenimi nogometaši Beograjčanov.
Po ocenah Sofascorea je za Nemanjo Radonjićem drugi najbolje ocenjeni nogometaš rdeče-belih v ligi prvakov in četrti najbolje ocenjeni nogometaš v srbski prvi ligi, v kateri je doslej dosegel tri zadetke in prispeval še štiri asistence na 14 tekmah. Dovolj, da se že sramežljivo pojavljajo govorice o morebitnem prestopu Elšnika drugam, čeprav na Marakani nikakor ne želijo izgubiti svojega dragocenega vezista. Toda, če bo nadaljeval v takšnem tempu, bo Crvena zvezda Elšnika težko zadržala …
