K sreči v zgodnjem stadiju. »Natančneje v drugem stadiju,« je pred dnevi slovenski vratar pojasnil novinarju spletne strani oslobodjenje.ba iz Bosne in Hercegovine, kjer si kruh služi od lanskega avgusta dalje. To je bil le začetek izpovedi fanta, ki je moral pri zgolj 28 prestati najzahtevnejše popotovanje v svojem življenju. Popotovanje, ki ga marsikdo ne preživi …
"Opravil sem štiri kemoterapije in 17 obsevanj. V glavi sem bil pripravljen na to, kar me čaka, saj je imel oče isto bolezen, le v nekoliko težjem stadiju. Vedel sem, kako se bom počutil, vedel sem, kaj pričakovati. Bil sem pripravljen na vse izzive, ki jih s sabo nosi zdravljenje. Ni bilo lahko, je pa vse povezano s tvojim psihološkim stanjem. 'Psiha' je po navadi tista, ki ubija ljudi. Trudil sem se, da ne bi menjal načina življenja, čeprav seveda nisem hodil na nogometne treninge. Uspelo se mi je kosati z vsem. V psihološkem smislu nisem pokleknil," je nadaljeval vratar Sarajeva.
Toda bilo je težko, je priznal v nadaljevanju. Zelo, zelo težko. "Prvi dve terapiji sem prenesel povsem dobro, saj sta bili blažje oblike. Naslednje so bile intenzivnejše. Odpadli so mi lasje. In to vpliva na 'psiho'. Sem nekoliko temnejši, imam goste lase, močno brado. Potem pa se pogledaš v ogledalo … Ves si bled. Bel. Brez las. In to te mentalno ubija. Tudi danes, ko se pogledam v ogledalo, se spomnim tistih trenutkov, tistih malenkosti. Še danes me stisne v prsih, ko se spomnim … Kako je, ko ne moreš na noge. Ko ti je slabo. Najhujši je tisti občutek, ko si povsem nemočen. Ko nimaš dovolj moči, da bi šel na stranišče. Ko si lačen, pa ne moreš vstati iz postelje. Ta občutek nemoči je bil najhujši," je čustveno izpoved nadaljeval Ljubljančan, ki še ni pozabil, kako je bilo, ko je izvedel za bolezen: "Nikoli nisem imel težav z zdravjem. Ko so mi vzeli vzorec, nisem niti pomislil na to, da bi sploh lahko šlo za kaj resnejšega. Za karcinom. Normalno sem treniral, nato pa me je poklical zdravnik in mi rekel, da bi se morala videti, saj so prišli izvidi. Prišel sem v sobo, v kateri so bili zdravnik, bivši soigralec Emir Halilović in psiholog Remzija Šetić. Povedali so mi za bolezen, a so me tolažili, da se bom zelo verjetno lahko vrnil v svet nogometa. Toda to je bil zame šok. Solze so same stekle po licih. Ampak veste kaj? Že isti dan sem se sprijaznil s tem, kar me je doletelo in kar me čaka. Le družini mi je bilo težko sporočiti novico. Zaradi tega, kar smo dali skozi ob očetovi bolezni. Ni ga starša, ki bi lahko gledal svojega otroka, kako je nemočen v trenutkih zdravljenja. Veste, na trenutke sem se lažje boril sam s sabo, kot pa gledal njih, kako so trpeli ob meni. Mama je bila kot mama. Oče pa … Psihološko je bil zelo na dnu, čeprav je poskušal to skriti pred mano."
Nogomet ni vse v življenju
Kljub hudi bolezni so pri Sarajevu stali ob strani nogometašu, ki je v Prvi ligi Telekom Slovenije kot član Olimpije in Triglava odigral 96 tekem. "Zelo mi je bilo pomembno, ker sem vedno vedel, da se bom lahko vrnil v svoj klub. Pozornost, ki so mi jo dajali soigralci in ljudje iz kluba, mi je zelo pomagala. Ampak vedno so trenutki, ko se sprašuješ, ali se boš dejansko sploh kdaj vrnil. Potem pa greš na terapijo in tam vidiš ljudi, stare 80 let in več, ki se borijo za življenje. Potem ti je vse jasno. Govoril sem si, da sem star 28 let in da moram le dobiti bitko, pa bom še branil. Če ne, bom pa počel kaj drugega. Obožujem nogomet, ampak ni vse v življenju. Ne predstavlja konca sveta," je razlagal Džafić, ki pa se je vseeno vrnil. Veliki trenutek je napočil 23. novembra, torej preteklo sezono, ko sta se v prvi ligi BiH pomerila Velež in Sarajevo.
V Mostarju se je zbralo 2500 gledalcev, oči marsikoga pa so bile usmerjene v nogometaša s številko 16 na hrbtni strani dresa. Elvisa Džafića. Vrnil se je po hudi bolezni in se s Sarajevom veselil zmage. Sicer je prejel gol, a je hkrati postregel z nekaj odličnimi obrambami in svojemu klubu pomagal do slavja z 2:1. "Na treninge sem se vrnil v mesecu avgustu. Zdravniki so mi sicer svetovali, naj še malo počakam, toda želja je bila premočna. Veliko mi je pomenilo, da sem bil lahko na treningu, tudi če nisem treniral. To je bil balzam za moje psihološko stanje,« je priznal Džafić in dodal: »Že to, da sem dobil dovoljenje za igro, je bila zame velika zmaga, potem pa je usoda želela še, da sem prvo tekmo po bolezni odigral proti Veležu. Proti njemu sem odigral tudi svojo prvo tekmo za Sarajevo! Glede na to, kaj vse se je dogajalo z mano, je to, da sem zaigral, velika zmaga. Vse me je okrepilo, čeprav sem potreboval nekaj več časa, da sem se lahko vrnil. Ni bilo lahko, velikokrat sem se vprašal, kako naprej. Upam, da sem s svojo zgodbo poslal sporočilo tistim, ki imajo podobne težave. Pozitivno razmišljanje vam bo pomagalo prebroditi težave. Če 'ubijate' sami sebe, če se ves čas samo obremenjujete s črnimi mislimi v glavi, vam to ne bo prineslo nič dobrega."
