Začnimo pri omenjenem vidiku, ki na koncu ni prevladal. Na srečo? Po svoje vsekakor. Na žalost? Po svoje vsekakor. Odvisno pač od interpretacije in prav interpretacija je bila tista, na kateri se je v dobrih dveh tednih zaključevanja starega leta zlomilo kar nekaj kopij. Ko smo tako na lastnem uredništvu kot pri predstavnikih vseh nogometnih medijev sončne strani Alp nabirali glasove, smo vsakič znova naleteli na ista vprašanja, isto dilemo. Ali izbor sploh ima moralni vidik? Ali kaj takega obstaja oziroma ali bi moralo obstajati? Kje je meja med osebnimi odločitvami in nasploh zasebnim življenjem, ki ga ne bi veljalo upoštevati, ter konkretnimi javnimi aktivnostmi nogometaša, ki bi jih morali vključiti v seštevek dosežkov koledarskega leta?
O čisto konkretnem točkovanju bomo pisali jutri, ko boste tudi lahko videli glasove vseh žirantov. Že zdaj pa vam lahko povemo, da je bilo tesno – prekleto tesno. Josip Iličić se je zmagovalcu povsem približal, pri tem pa ne more biti nobenega dvoma, da je pri tem prevladal predvsem en kriterij. Z vsem občudovanjem forme nogometaša Atalante, njegovih dosežkov in mukotrpnega okrevanja po zahrbtni bolezni je treba priznati, da je priljubljeni Jojo v očeh številnih žirantov v prvi vrsti postal simbol pravega pristopa, pravega odnosa, pravega spoštovanja korenin in nogometa v lastni državi.
S svojimi besedami in dejanji se je postavil v vlogo slovenske nogometne moralne avtoritete, medtem ko je Oblak obveljal za nasprotje tega. Pri kakem žirantu več, pri kakem manj – Janu je veliko točk odvzelo dejstvo, da v celotnem letu 2018 ni odigral niti ene tekme za slovensko reprezentanco, ki jo je v njenih najtežjih trenutkih celotnega obstoja mirno pustil na cedilu. Vsaj neuradno, kajti da bi bil primer še bolj zapleten, uradno še vedno velja, da je bil vsakokrat, ko bi moral obleči dres z državnim grbom – poškodovan. Verjetno je od žiranta do žiranta tudi odvisno, koliko ve o zadevah okrog kapetanskega traku, koliko ima informacij iz Madrida in koliko verjame taki ali drugačni sliki, ki se je ustvarila. Verjetno je bil izbor bolj subjektiven kot kadarkoli, morda celo preveč. Tako kot vsi mi imate verjetno tudi vsi vi različna mnenja, na koncu pa je vendarle prevladal – upravičeno ali neupravičeno, resnice verjetno ni – vidik na igrišču.
Niti ugibati, kaj šele zagotoviti
In če se zdaj posvetimo temu, dvoma ne more biti. Če bi odločala zgolj zelenica, če bi odločale zgolj predstave na njej, dosežki in uspehi, bi bil izbor gladko odločen vnaprej. Že lanski je bil praktično plebiscitaren, letošnji pa bi bil zagotovo še bolj. Če ne bi bilo zapletov s Tomažem Kavčičem, vseh mogočih govoric in pod črto dejstva, da je – še enkrat – Jan v letu 2018 vedno igral za Atletico in nikoli za reprezentanco –, bi verjetno celo osvojil vse možne točke. Kljub Iličiću, kljub vsemu. Da, s slavjem v ligi Europa, z osvojenim evropskim superpokalom, s prispevkom k obema lovorikama, s statističnimi presežki in rekordi, z vratolomnimi globalnimi videouspešnicami, s stomilijonskimi ponudbami, s svetovno slavo ter še s čim je Jan tako zelo dober.
Navsezadnje je v marsikaterem tujem izboru postal najboljši vratar na svetu, se uvrščal zelo visoko v absolutnih kategorijah in bi zagotovo krepko slavil, če bi izbirali najvplivnejšega, najodmevnejšega in nasploh največjega slovenskega nogometnega zvezdnika vseh časov. Tudi če bi bila konkurenca naših nogometašev za leto 2018 občutno močnejša, bi bil Jan v svojem svetu, v svoji kategoriji. Predober je, da ne bi bilo tako. Dejansko je v tem trenutku najboljši vratar na svetu, to mu priznavamo bolj odkrito in manj subjektivno, manj navijaško kot kadarkoli.
Čeprav je na ravni celotnega slovenskega športa trenutno v senci Luke Dončića, pa je na ravni globalnega dosega, dometa in pomena ta senca zgolj navidezna. Vse prej kot navidezna pa je razlika v priljubljenosti na sončni strani Alp. Jan je toliko boljši od vseh in toliko močnejši od vsega, da je na ravni našega izbora na koncu ni skupil. In da je ni skupil niti na ravni reprezentance; pod črto je dobil svoje in se bo vanjo vrnil – kar je na silvestrovo potrdil tudi sam – pod svojimi pogoji.
A niti sanja se mu ne, koliko ljudi bo danes ob tem našem izboru zgolj odmahnilo z roko in rajši poiskalo novo novico o Dončiću. Niti sanja se mu ne, kako zelo jo je na Slovenskem skupila njegova priljubljenost, zanimanje zanj in njegove uspehe, status mita in idola. Niti sanja se mu ne, to vam zagotavljamo. Ne moremo pa vam zagotoviti, ali mu je za to kaj bolj mar, kot mu je bilo v letu 2018 za izbrano vrsto. Kolikor ga poznamo, o tem ne bi mogli niti ugibati, kaj šele zagotavljati.
Bijol, Bogatinov in Kronaveter
V izboru za najboljšega slovenskega nogometaša je drugo mesto zasedel Josip Iličić, tretjega Samir Handanović, četrtega Benjamin Verbič in petega Kevin Kampl.
Oblak je najboljši nogometaš Slovenije od leta 2015, pred njim so nagrade dobili Kevin Kampl (2013 in 2014), Samir Handanović (2009, 2011 in 2012), Valter Birsa (2010) in Milivoje Novaković (2008).
Član CSKA-ja Jaka Bijol je v boju za nagrado za najboljšega mladega nogometaša prehitel Jana Mlakarja, Žana Celarja, Adama Gnezdo Čerina in Dejana Petroviča, kolegi z Ekipe SN so izbrali tudi najboljšega slovenskega vratarja. Strategu Aluminija Oliverju Bogatinovu so v hrbet gledali Matjaž Kek, Ante Šimundža, Darko Milanič in Slaviša Stojanović.
Drugo leto po vrsti so izbirali tudi najboljšega nogometaša Prve lige Telekom Slovenije, kar malce pričakovano je naslov najboljšega romal v roke zvezdniku Olimpije Roku Kronavetru. Mariborčanu na začasnem delu v Ljubljani so v hrbet gledali Amir Dervišević, Senijad Ibričić, Luka Zahović in Rudi Požeg Vancaš.
