Vedno smo dejali, da mladenič deluje, kot da bi prihajal iz nekih drugih časov. vedno je bil nasmejan, vedno dostopen, vedno edinstven do medijev in navijačev. Tako je bilo prvi dan, kot je kot praktično še otrok prišel v reprezentanco, in tako je ostalo, ko je bil že njen prvi zvezdnik v polju in strelec najpomembnejših zadetkov. Kolikokrat ste ga v Stožicah videli, ko so ga že vsi klicali v garderobo, on pa je še vedno podpisoval in se fotografiral.
"Ne moreš se podpisati vsem," mu je nekoč rekel nekdo. "Vem. Lahko pa poskusim," je nekako odgovoril v svojem slogu in želel povedati, da bo pač vedno uresničil željo kar največjemu številu tistih, ki ga to prosijo. S podpisom, s fotografijo, s čimerkoli pač. To je pač Šeško. In enako je bilo, kamorkoli ga je vodila klubska pot. Videli smo ga v Salzburgu, videli smo ga v Leipzigu - v obeh primerih je bil tisto, kar si navijači od svojega ljubljenca najbolj želijo.
In tudi v Manchestru gre po tej poti. Zabija, prinaša točke, polni naslovnice največjih časnikov. A Šeško ostaja tak Šeško, kot smo ga vedno poznali. To je pač on. Tak je pač on. In kar poglejte v spodnjem posnetku, kakšna množica oboževalcev ga je pričakala pred Old Traffordom, ko je odhajal po zmagi nad Crystal Palacom, za katero je prispeval še enega v nizu odločilnih zadetkov. In kar poglejte, kako se je odzval. Kot da bi še vedno gledali najstnika po njegovi prvi resni tekmi. Imenitno.
