Že od začetka jim na Otoku ni prišlo niti na misel. Čeprav je tudi pri njih za vse oblike okrajšav vseh oblik imena Benjamin in sorodnih izpeljank še kako uveljavljen Beni - seveda zapisano Benny -, pa na to niso niti pomislili. Da bi pomanjšali 90 milijonov vredno goro mišic, od katere se konkretni možje odbijajo kot od zidu in ki lahko v nebeškem skoku žogo zabije skozi obroč vsaj tako dobro kot Luka Dončić, bi se jim zdelo skrajno neprimerno. Takoj je postal Ben.
Za nas je pač ostal Beni. Jasno, spoznali smo ga kot najstnika, vedno je bil povsod najmlajši. In četudi je že blestel, zabijal in reševal slovensko reprezentanco, je še vedno tudi vozil opremo na gostovanjih izbrane vrste. Najmlajši. Beni. In nekako smo ga z zvenom te pomanjševalnice obravnavali, odkar je prestopil v Anglijo k Manchester Unitedu. Na trenutke celo pomilujoče, ko mu ni in ni steklo, ko je padalo po njemu z vseh strani in ko smo imeli občutek, da bi mali Beni morda moral ostati na kakšnem manjšem odru.
Brutalno smo se motili na celi črti. Ko mu danes Ben pravijo trener Michael Carrick, angleški mediji, nekdanje in sedanje zvezde rdečih vragov, navijači v gledališču sanj - to moramo sprejeti. Ne sprejeti v smislu sprijazniti se, kajti seveda se tu ni s čem sprijazniti. To je treba pograbiti z obema rokama kot poklon in kot kesanje za vsek trenutek, ko v Benija morda nismo verjeli. Ko smo o Beniju dvomili. Ko smo postavljali pod vprašaj dejstvo, da gre za na nogometaša največjega svetovnega formata, a tudi prekleto za močnega dedca.
Benija je more več biti. Tu je Ben. Ni treba biti tako dramatičen in se zaleteti v kakšne metafore tipa Big Ben, če nočete. Tako ali tako ne igra v Londonu in nekaj manevrskega prostora mu vendarle moramo še pustiti. A Ben mora biti. Ne samo zato, ker je Ben in nič drugega kot Ben nekdo, ki doseže šest zadetkov na zadnjih sedmih tekmah in z zadnjimi štirimi neposredno prinese točke - zmago, remi, zmago, to nedeljo pa še eno zmago.
Enako ali še bolj je Ben nekdo, ki se komaj zrine v prvi plan pri enem trenerju in se komaj prebije skozi brutalne kritike do pozitivnih angleških naslovnic, nato pa mora še enkrat od začetka. Zgolj in samo Ben je lahko nekdo, ki mu na vrhuncu in ob končno konkretno odprtem strelskem računu pride nov trener in mu na derbiju ne da niti minute. Pa nato drobtinice na naslednjem. Pa nato šest tekem brez mesta v prvi enajsterici. A ostaneš trden, ostaneš velik, ostaneš dedec, ostaneš skala na zunaj in na znotraj.
Samo Ben lahko pride to točke, na kateri je zdaj Benjamin. Do točke, na kateri si je na tak način tudi pod Carrickom pridobil udarnih 11 in tudi v tej vlogi takoj zadel za zmago. In ne glede na to, kam in kako bo šel z nje, to drži kot pribito. Škoda celo, ker slovenščina nima zmožnosti takega manevriranja, kot ima materni jezik Šeškove mame. Ker potem bi nas mimogrede zaneslo v kaj bolj spevnega, kot je Big Ben. Ker potem tak igralec hitro postane igračina, njegovi taki goli golčine, Ben pa Benčina.
