Nekaj je v nogometu biti Nemčija, Španija ali Anglija, povsem nekaj drugega pa država ali državica, ki zelo težko pride do svojega prostora in do točke, na kateri je njen glas slišan. Pogosto je zato tem glasovom treba prisluhniti, če hočemo zares vedeti, kako se nogometnim zvezam godi v širšem kontekstu vseevropskega sistema, kajti v tem primeru gre za države, ki same zase preprosto ne morejo poskrbeti oziroma so malodane v popolnosti odvisne od sistemske podpore. Hkrati pa so taki deležniki ključni za to, da evropski nogomet stoji kot celota.
Zelo zgovorno je zato enotno stališče, ki so ga v svet poslale države oziroma njihove nogometne zveze v združenju FASSE, ki skuša s skupnim nastopom dodatno ščititi njihove interese. In poudarja, da bi se tem večinoma žepnim evropskim državicam ali pa državam z nekoliko večjo površino ter malo prebivalci težko godilo bolje, kot se jim v okviru trenutnega ustroja Evropske nogometne zveze. Vse članice so se ob boku Fifinega kongresa v Bangkoku strinjale, da velja Uefi in njenemu predsedniku Aleksandru Čeferinu izreči enoglasno popolno podporo.
Združenje sicer tvorijo Gibraltar, Andora, Luksemburg, San Marino, Ciper, Malta, Ferski otoki, Liechtenstein, Islandija in Črna gora, svojo podporo Uefi in njenemu predsedniku pa so označili kot popolnoma brezpogojno. Jasno, Uefa s Čeferinom na čelu enakovredno vključenost vseh, tudi najmanjših in najmanj premožnih deležnikov evropskega nogometa postavlja kot svojo absolutno prioriteto in od nje - prav tako povsem brezpogojno - ne odstopa ne glede na številne zunanje pritiske.
