Na začetku vam najprej moram čestitati.
Prosim? Zakaj?
Ni veliko trenerjev, ki bi na klopi Ludogorca zdržali eno leto ...
Zavedam se, kje sem. Leto je bilo izredno zahtevno, dinamično in tudi poučno. V Ludogorcu se ne priznava nič drugega kot zmage, kar je tudi moje vodilo. Ko sem se začel ukvarjati s trenerskim poslom, je bila moja prva misel, da želim biti na vsaki preizkušnji uspešnejši od nasprotnika. Vem, da je to nemogoče, da je nerealno, ampak to je miselnost, ki jo zagovarjam, in tako je tudi v Razgradu.
Gotovo imate dovolj razlogov za zadovoljstvo, toda ali vas je kot izkušenega strokovnjaka morda vendarle kaj presenetilo?
Ne, ni bilo nič takega. To je to, kar sem pričakoval. Ko sem razmišljal o svoji prihodnosti, sem se zavedal, da sem Slovenec. Oziroma tega, kako kotiramo trenerji v Evropi. A ne glede na to sem si želel voditi tekmovalno ekipo, ki je konkurenčna tudi na mednarodnem prizorišču. Z Ludogorcem sem to dobil. Ponuja ogromno, zahteva ravno toliko.
Bržčas se srečujete z dnevnimi pritiski v slogu, da se denimo po zmagi z 1:0 pojavlja vprašanje, zakaj razlika ni bila višja, ali pa to, da bi morala biti višja …
Je in ni tako. Mogoče je kdaj takšen prvi odziv lastnikov. Oni so merodajni, oni dajejo denar in imajo vso pravico zahtevati včasih tudi nemogoče. Ampak ko se stvari umirijo, normalizirajo, ko prideš v niz pozitivnih dosežkov, je vse skupaj lažje. In nekatere stvari so tudi lažje razložljive, vendar to nikakor ne pomeni, da bo zaradi tega naslednja preizkušnja ali prihajajoče obdobje kaj manj zahtevno. Nikakor ne. Morebitni premor dobrih izidov preprosto ni dovoljen.
Kakšne so primerjave ali razlike med bolgarsko in slovensko ligo?
Primerjave so vedno nehvaležne, dejstvo pa je, da je infrastruktura v Sloveniji boljša, po drugi strani je v Bolgariji več denarja. Dosti več in posledično so lahko zaradi finančnih zmožnosti klubov igralci iz tujine bistveno kakovostnejši kot pri nas. To sta bistveni razliki.
Seveda ne moreva mimo Žana Karničnika, ki je izgubil mesto v ekipi, le redko je dobil priložnost. Na koncu zgolj v drugi ekipi, v nadaljevanju sezone bo s statusom posojenega igralca Ludogorca kariero nadaljeval v Celju. Kaj se je zgodilo, ali morda obstaja kakšno ozadje?
Pripetilo se je preprosto to, da so se nekatere stvari na področju tekmovalnosti obrnile proti njemu. Igra njegovih tekmecev je bila na višji kakovostni ravni. Tako pač je v profesionalizmu. Ni edini, ki je izpadal.
V kolikšni meri z razdalje spremljate dogajanje v slovenskem klubskem nogometu?
Površno. Z rezultati sem seveda seznanjen, bolj podrobno se v vse skupaj ne poglabljam, ker za to nimam dovolj časa. Preveč imam svojega dela.
Lestvica je nekoliko presenetljiva. Ne zato, ker je Olimpija prva, ampak ker ima tako ogromen naskok pred zasledovalci.
Prednost je res zelo velika. Niz zmag, ki je Ljubljančanom uspel na začetku prvenstva, je nekaj izjemnega. To je občudovanja vreden dosežek, hkrati je ekipa dobila dodatno samozavest, s katero je bilo nadaljevanje lažje. Vsekakor drži, da je tako velika prednost presenetljiva, vendar po mojem mnenju to še ne pomeni, da je že vse odločeno. Mislim, da ni, do konca je vendarle še veliko, zgodi se lahko marsikaj.
Za vašim Mariborom je nadvse turbulentna jesen, šele v končnici je ujel želeni ritem in se nekoliko povzpel na lestvici.
Hja, moj Maribor … Maribor je vedno Maribor. Maribor je velik. Spremembe, ki so se pripetile, so zahtevale svoj čas. O tem, kaj se bo dogajalo v prihodnje, je težko govoriti, toda zadnji rezultati so morda pozitiven znak, da se obetajo boljši časi. Govorim izključno skozi prizmo izidov, drugih podrobnosti ne poznam.
Kaj pa vaša Mura? Pred odhodom v Razgrad ste pisali črno-belo zgodovino.
Zgodba, ki se je v štirih letih in pol zgodila v Murski Soboti, je mogoče vredna celo tega, da bi se o njej napisala knjiga. V Fazaneriji smo vsi delali. Trpeli, se veselili, jokali, se smejali ... Vse skupaj se je razpletlo, kot se je, nato v nekem trenutku in na neki ravni pride do spremembe igralcev, generacij. Nekateri mladi, ki so bili zraven že v mojem obdobju, so začeli prevzemati vse pomembnejše vloge. To je normalen proces, vedno pa sem poudarjal, da je treba postaviti trdne temelje, da lahko potem gradiš naprej. Menim, da nam je to uspelo, zdajšnja Mura gradi na tem, ima možnost graditi ter tudi napredovati. In to me veseli.
