Žan Celar v dresu Rome živi svoje sanje. V mladi ekipi italijanskega velikana mu gre odlično, v tej sezoni je pravi stroj za gole. Na desetih tekmah je kar 16-krat zadel v polno, na Olimpicu imajo z njim resne načrte. To razkriva tudi informacija, da športni direktor Ramon Rodriguez Verdejo, ki ga nogometni svet pozna pod vzdevkom Monchi, noče niti pomisliti, da bi januarja ustregel želji nekaterih klubov iz serie B, ki bi želeli nekdanjega upa Maribora privabiti v svoje vrste kot posojenega igralca ’sinov volkulje’.
Danes je seveda jasno, da Žanu Celarju ni žal, da se je odločil za zgodnji odhod v tujino, čeprav so bili tudi težki dnevi. Zelo težki. "Ne, ni mi žal. Nikakor ne, ker sem prepričan, da sem storil korak v pravo smer v moji karieri in da sem kot igralec napredoval. In še vedno napredujem. Hitro sem spoznal, da je tukaj ritem na višji ravni, dvoboji so močnejši, igra hitrejša. Na vsakem treningu moraš biti stoodstotno osredotočen, prisoten z mislimi. Treniram več in bolj intenzivno, kot sem v Sloveniji. Verjamem, da sem na dobri poti, vendar priznam, da so bili poleg številnih lepih trenutkov, ki sem jih doživel, tudi nekoliko težji. Prvič sem se podal v tujino in potreboval sem nekaj časa, da sem privadil na novo okolje, na nov jezik, ki ga zdaj že dokaj dobro obvladam. Moja italijanščina sicer še zdaleč ni brezhibna, vendar kar lepo napredujem. Prav gotovo mi je pomagalo tudi to, da sem bil že v Mariboru sam, brez družine. Pri 15-letih sem se iz Velesovega preselil v Ljudski vrt in bil prisiljen postati dokaj samostojen, ta izkušnja mi je bila gotovo v pomoč. Zdaj je vse v najlepšem redu, tako kot mora biti, toda kot sem že omenil, mi ni bilo vedno lahko. A ko so prišli slabši dnevi, sem se še v večji meri lotil dela, na treningih sem vadil še bolj zagnano in se dokazoval. Na ta način sem postal še močnejši, še bolj samozavesten. Še boljši!"
Medtem so treningi z zvezdniško člansko zasedbo pod vodstvom Eusebia Di Francesca postali nekaj samoumevnega. "To me seveda navdaja z neizmernim zadovoljstvom. In vse to je še dodatna spodbuda za nadaljnje naporno delo, za odrekanje, hkrati je potrditev, da moj razvoj poteka tako, kot sem si želel, kot sem si zamislil. Ampak s tem se niti po naključju ne smem zadovoljiti. Sem šele na začetku, ambicioznih ciljev je več kot dovolj."
In kako so videti treningi s takšnimi igralci, kot so denimo Edin Džeko, Daniele De Rossi, Aleksandar Kolarov ...? Kako so vas zvezdniki sprejeli, kakšen je njihov odnos do vas? "Trenirati s tako vrhunskimi nogometaši je čudovit občutek. Ko sem bil majhen, sem sanjal o tem, da bi kdaj doživel kaj podobnega. Uživaš in si prizadevaš, da bi se predstavil v čim boljši luči ter se hkrati seveda učiš. Vsak trenutek poskušam izkoristiti za nova znanja in spoznanja. Glede odnosa ni nikakršnih težav. Vsi so me odlično sprejeli in mi poskušajo pomagati. V niti enem trenutku nisem zaznal niti kančka morebitnega podcenjevanja. Kvečjemu mi namenjajo spodbudo, če naredim kakšno napako in mi svetujejo, kaj moram storiti drugače in kako naj se v določeni situaciji odzovem. Da, kdaj pa kdaj tudi povzdignejo glas, te ’napizdijo’, a tako je tudi prav. Tako mora biti. Vse to so neprecenljive izkušnje, ki jih seveda želim v čim večji meri unovčiti. Trener Eusebio Di Francesco je vsem mladim igralcem prav tako v veliko pomoč. Namenja nam veliko pozornosti in se pogovarja z nami, nas usmerja," pravi veliki up slovenskega nogometa.
