Je najmlajši nogometaš, ki je oblekel vijoličasti dres na prvoligaškem prizorišču (ob debiju na tekmi s Celjem je bil star 16 let, 5 mesecev in 18 dni), je najmlajši debitant v slovenski članski reprezentanci (proti Kolumbiji je bil star 19 let, 1 mesec in 11 dni), z Mariborom je osvojil štiri naslove (pri prvih treh je imel obrobno vlogo) državnega prvaka in dva naslova pokalnega prvaka (pri obeh obrobna vloga), s štajerskim klubom pa je zaigral tudi v ligi prvakov.
Pred malce več kot letom dni bi moral podpisati za Hannover, a je prestop v zadnjem trenutku padel v vodo, pred tedni je okrepil zagrebški Dinamo. Petar Stojanović ima za seboj že zares razgibano kariero, čeprav se je šele dobro začela.
Začnimo pri najbolj sveži zadevi. Pred tedni ste prestopili k hrvaškemu prvaku. Je Dinamo pravi klub za nadaljevanje vaše kariere?
Mislim, da je to najboljša možnost. Moram biti iskren in priznati, da si, ko sem razmišljal o prestopu, nikdar nisem mislil, da bom podpisal za Dinamo. Kot tujino sem si vedno predstavljal Španijo, Italijo, Nemčijo. Kar naenkrat se je pojavila možnost odhoda v Zagreb in sprejel sem jo.
V Mariboru sem imel enkrat na začetku težavo. V središču mesta sem čakal družino, bil je večer. Prišli so trije moški in me začeli spraševati, kaj počnem tukaj. Rekel sem, da pač igram nogomet. Začeli so me zmerjati, mi govoriti, da sem 'žabar', ampak ni bilo kaj resnejšega.
Niste bili nič skeptični?
Nisem na vrat na nos takoj rekel, da grem. Prepričalo me je njihovo vsakoletno igranje bodisi v ligi Europa bodisi v ligi prvakov, njihova organizacija. Že ko so prihajali na priprave v Moravske Toplice in smo bili istočasno tam, se je videlo, kako dobro so organizirani. Tudi zdaj, ko sem prestopil, se vse to potrjuje.
Veliko je vplival name tudi Zoran Mamić. Ko je šlo zares, ko je Dinamo poslal ponudbo, me je trener poklical in me povprašal, ali me prestop zanima. Dal mi je vedeti, da računa name. Rekel sem, da me ponudba zanima, ampak da ne morem kar takoj potrditi vsega skupaj. Da potrebujem nekaj časa za razmislek.
Vas je dejstvo, da je v klubu kontroverzni Zdravko Mamić, kaj odvračalo od podpisa? Vemo, kaj vse se v zadnjem času dogaja z njim.
Spremljal sem dogajanje in vedno, ko sem slišal govorice o tem, kakšen je Zdravko Mamić, da ga navijači ne marajo, sem vedel – pa ne zato, ker sem zdaj v Dinamu –, da je gospod. Na spletu sem si pogledal veliko njegovih posnetkov in res se mi je zdel kralj. Tudi po Zoranu pa vidim, da so ljudje res 'prva klasa'. Da so iskreni in da vse, kar se zmeniš, drži. Res sem vesel, da sem prišel v takšno okolje.
Z Zdravkom ste se že seznanili?
Ne, z Zdravkom ne.
Ste trinajsti Slovenec v Dinamu. Do zdaj se še nobeden ni izkazal.
V medijih sem zasledil, da se ni v tem klubu nobeden proslavil. Ne bojim se tega. Služi mi kot motivacija, da bom ravno jaz prvi. Res je sicer, da sem zelo vraževeren, ampak na kaj takšnega nisem nikdar pomislil. Imam tak karakter, da se bom boril zase. Upam, da bo najboljše in da bom prvi Slovenec, ki se bo izkazal v modrem dresu Dinama.
NIKDAR NISEM REKEL, DA JE DINAMO DVAKRAT VEČJI OD MARIBORA
Zdaj ste že dovolj dolgo v Dinamu, da lahko potegnete prve vzporednice med svojim zdajšnjim in nekdanjim klubom. V hrvaških medijih so zapisali, da ste rekli, da je Dinamo dvakrat večji klub od Maribora.
Tega nisem nikdar rekel, to so napačno zapisali. Rekel sem, da se vidi, da je Dinamo stopnička višje v mojem razvoju. Maribor je igral dvakrat ligo prvakov, Dinamo v Evropi igra vsako leto. O tem sem govoril, ne o tem, da je Dinamo veliko večji klub od Maribora. Verjetno sem malce razjezil mariborske navijače, ko so to prebrali, ampak tako ali tako vedo, kakšno je moje mnenje.
Če potegnem vzporednice, organizacija je recimo v Mariboru na zelo visoki ravni, ampak iskreno, tukaj je višja. Tu imaš na voljo pet fizioterapevtov, psihologa, tri, štiri trenerje, tri kondicijske trenerje. Glede takšnih stvari je Dinamo res na izjemno visoki ravni.
S kom se po prihodu v Zagreb največ družite?
Največ z mlajšimi igralci, kot sta Rog in Čorić. Pa tudi z Gordonom Schildenfeldom, ki je bil moj 'cimer' v Španiji. Z njim se res dobro razumem.
Schildenfeld je poskrbel, da je vaše petje ob krstu postalo hit na družabnih omrežjih.
Vesel sem, da sem za 'cimra' dobil nekoga starejšega. Da se lahko pogovoriva, da mi lahko pove določene stvari, tudi interne. Sicer pa me je snemal, ko sem pel.
Peli ste pesem Novih Fosilov, čeprav naj bi zapeli slovensko himno?
Ne, to je bila šala. Sam se odločiš, katero pesem želiš zapeti. Pel sem skupaj z mladim vratarjem Adrianom Šemperjem, ki me je povprašal, ali bova skupaj zapela Za dobra stara vremena. Rekel sem, da ni problema, samo da bo čim prej konec. 'Šifo' je nato zapisal, da sem to pesem zapel namesto himne, zato so potem to zapisali tudi mediji.
SKOZI PRSTE SO MI POGLEDALI TUDI POLICISTI, A V ZAGREBU
Če se malce spomnimo vaših začetkov, že pri 16 letih ste odšli v Maribor. Vas je bilo kaj strah?
Malo strahu je bilo prisotnega. Saj veste, običajne stvari. Spraševal sem se, kako me bodo kot Ljubljančana sprejeli v Mariboru. Predstavili so nam lep projekt, obljubili, da bodo ves čas skrbeli za nas. Skupaj smo živeli trije, zato ni bilo nobenih težav. Starši so prihajali na vsako našo tekmo. Seveda mi je bilo na začetku nekoliko težko, ampak potem se navadiš.
Kako so vse skupaj sprejeli vaši prijatelji? Je bilo kaj zbadanja?
Bili so veseli, prepričevali so me, naj grem, naj sprejmem ponudbo. Maribor mi je takrat ponujal boljše pogoje. Za prihodnost. Pogodba takrat ni bila bajna, a mi to niti ni bilo pomembno, želel sem si le storiti korak naprej. Bil je tisti, ki mi je ponudil profesionalno pogodbo. Takoj sem jo sprejel. Seveda so me prijatelji malce zbadali, ampak nič resnega.
Ste imeli po prihodu v Maribor kakšne težave?
Kaj resnega ni bilo. Enkrat na začetku sem imel težavo. V središču mesta sem čakal družino, bil je večer. Prišli so trije moški in me začeli spraševati, kaj počnem tukaj. Rekel sem, da pač igram nogomet. Začeli so me zmerjati, mi govoriti, da sem 'žabar', ampak ni bilo kaj resnejšega.
Pri Mariboru ste hitro dobili priložnost, ne nazadnje ste najmlajši debitant vijoličastih. Večino časa v mlajših selekcijah ste igrali v zvezni vrsti, Darko Milanič pa vam je priložnost ponudil na desnem bočnem položaju. Ste bili kaj skeptični zaradi novega položaja?
Bilo mi je čudno, spraševal sem se, kako, za vraga, bom igral na tem položaju. Že v vezni liniji nisem bil navajen igrati veliko obrambe. Ampak rekel sem si, da bom igral karkoli, samo da igram. Premaknil sem se v obrambo in ustrezalo mi je. Zdaj sem mu hvaležen, da me je postavil na položaj desnega bočnega.
Praktično takoj, ko ste postali standarden član začetne enajsterice, ste se z Mariborom uvrstili tudi v ligo prvakov.
Nisem si predstavljal, da se bo zgodilo tako hitro. Pred leti sem gledal člane Maribora, kako igrajo v skupinskem delu lige Europa, pa kako igrajo kvalifikacije za ligo prvakov. Spraševal sem se, ali bom tudi jaz kdaj zaigral na takšnih tekmah. In nato sem čez nekaj časa igral s temi fanti v ligi prvakov … Zdi se mi, da se je zgodilo čez noč. Fantastični občutki.
V Mariboru so nogometaši zelo cenjeni. Se vam je morda kdaj zgodilo, da vam je kdo pogledal skozi prste, ker ste bili nogometaš vijoličastih?
Se je, seveda. (smeh) Skozi prste so mi pogledali tudi policisti, ampak verjeli ali ne, ni bilo v Sloveniji, ampak v Zagrebu, še preden sem podpisal pogodbo z Dinamom. Ko sem šel na pogovore, sem v Zagrebu prehitro vozil in so me ustavili. Povedal sem jim, da sem nogometaš Maribora, in vedeli so, da je zdaj trener vijoličastih Krunoslav Jurčić. Začeli smo se pogovarjati in nisem dobil kazni. (smeh) Tudi v Mariboru pa so mi večkrat pogledali skozi prste. Na primer v trgovini. V Bauhausu je bila velika gneča, pa so do mene pristopili delavci in mi rekli, naj grem z njimi. In sem lahko šel mimo vrste. (smeh) V Mariboru se res počutiš kot nogometaš, tam vsi živijo za nogomet in ljudje se tako tudi obnašajo.
Tudi v Mariboru so mi večkrat pogledali skozi prste. Na primer v trgovini. V Bauhausu je bila velika gneča, pa so do mene pristopili delavci in mi rekli, naj grem z njimi. In sem lahko šel mimo vrste. (smeh) V Mariboru se res počutiš kot nogometaš, tam vsi živijo za nogomet in ljudje se tako tudi obnašajo.
Zdaj, ko ste odšli v Zagreb, lahko razkrijete, kateri klubi so se še zanimali za vas?
Na začetku je bil najbolj konkreten Betis, ampak Dinamo je bil najhitrejši, najvztrajnejši. Zame se je zanimal tudi Kuban, a tja me ni vleklo. Ni mi bil všeč že odnos kluba. Pri 20 letih nisem hotel oditi v Rusijo, še posebej pa ne v tisti klub. Vemo, kaj se je v Kubanu zgodilo Sretenoviću in Nikeziću. Res je, da je tam veliko denarja, ampak v teh letih me to ne zanima preveč. Res pa je, da so klubi ponujali višjo odškodnino. Če bi bil starejši, bi odšel v Rusijo, pri teh letih pa želim narediti kariero. Posvetoval sem se s svojim agentom Amirjem Ružničem in mislim, da sem se prav odločil. Tukaj sem blizu doma, govorim isti jezik, lažje si bom uskladil celotno življenje. Dinamo je stopnička naprej, ne prevelika, ravno pravšnja.
PREPRIČAN SEM, DA BO MARIBOR PRVAK
Pred točno enim letom ste imeli neprijetno izkušnjo s prestopom, ko vam je odhod v Hannover propadel v zadnjem trenutku.
Takrat je bil to zame velik šok. Hvala bogu, da smo takoj, ko sem se vrnil iz Nemčije, s klubom odšli na priprave v Turčijo in mi je bilo vsaj malce lažje, ker sem bil ves čas z ekipo. V sobi sem bil z Željkom Filipovićem, ki mi je olajšal vse skupaj. Ampak tudi na tekmah se je videlo, da nisem bil pri stvari, da sem veliko razmišljal o propadlem prestopu. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem prišel k sebi. Bil sem razočaran.
Ali sploh točno veste, kaj je šlo narobe?
Ne vem točno, kaj je bilo. Sploh se nisem želel pozanimati o tem. Rekel sem, da hočem, da je vse korektno. Pri Mariboru so mi stali ob strani, ponudili so mi novo pogodbo, s tem so me tudi dvignili nazaj na raven, na kateri sem že bil. Hvala bogu, da so bili v klubu takšni, morda bi v nasprotnem primeru padel precej nizko.
Na kakšen način pa ste preboleli propadel prestop?
S časom in pogovori. Trener je zmeraj prihajal do mene, govoril mi je, naj se ne obremenjujem. Da sem dober nogometaš in da bo prišla nova priložnost, da se takšne stvari v nogometu dogajajo. Lažje mi je bilo, ker so mi vsi stali ob strani.
Če odidemo še malce na slovensko prizorišče. Spomladi se nam obeta ogorčen boj za naslov prvaka.
Menim, da je to najbolj napeta sezona do zdaj. Olimpija ima prednosti na lestvici, vendar bo zagotovo prvak Maribor. Že na koncu smo pokazali, kakšen je trend. Vemo, da Olimpija nima igre. Vse, kar je naredila, je naredila zaradi Šporarjeve in Hentyjeve individualne kakovosti. Nadigrala nas je samo na tekmi v Mariboru, ko nas je premagala. Takrat je odigrala res dobro, ko pa je prišel nov trener, Kruno (op. p., intervju je nastal pred menjavo trenerja), se je veliko spremenilo. Dobili smo novo energijo in nove principe v igri, ve se, kaj kdo dela. Kako se odkrivati. In to smo dokazovali na tekmah. V Stožicah smo bili boljši, žal je moj rdeči karton prispeval k temu, da smo prejeli izenačujoč zadetek.
Slovenska liga pridobiva veljavo, tudi s prestopi, kakršna sta bila vaš in recimo prestop Andraža Šporarja.
Moramo vedeti, da je tudi v Olimpiji veliko zelo dobrih mladih igralcev. Tukaj so Kapun, Zajc, Bajrić. Vsi ti so igralci, ki lahko gredo že zdaj igrat v tujino, saj so res perspektivni. Iz slovenske lige se da prestopiti v dober evropski klub. Tudi Pučko je šel v Osasuno in tam zabil nekaj golov. Iz vsega tega se vidi, da slovenska liga ni slaba. Ko nogometaš iz Slovenije pride v tujino, lahko tam brez težav igra. Vsekakor se slovenska liga dviguje. Tudi ko sem zdaj z Dinamom igral proti Celju, so bili v našem klubu navdušeni. Niso si predstavljali, da so Celjani takšna ekipa, mislili so, da so slabši. Zdaj znajo vse ekipe igrati. Zdaj je liga res dobra. Tudi teve prenosi so odlični. Vse se dviguje.
Kako pa se počutite kot eden najdražjih nogometašev v zgodovini Maribora in slovenske lige?
Vesel sem bil, že ko sem kot najmlajši debitiral, podobno je tudi zdaj, ko mi je uspel največji prestop. Vesel sem, da sem v Mariboru pustil tak pečat. Da sem se mu na tak način zahvalil za vse, kar mi je dal. Upam, da se bom lahko kdaj tudi vrnil in v njem zaključil kariero.
V LJUBLJANI SO MI KLUBSKI AVTOMOBIL PRELEPILI Z ZELENIMI ROBČKI
Ste Ljubljančan, zdaj pogodbeno niste več vezani na Maribor, zato ste lahko iskreni. Bo srce zares ostalo za vedno vijoličasto, kot ste trdili še pred kratkim?
Bo, vedno bo vijoličasto. Tudi ko sem šel v Hannover, se nisem mogel zadržati, da ne bi spustil solze, sploh pa zdaj. Maribor mi je dal vse in vedno mu bom stal ob strani. Zmeraj ga bom spremljal, tudi zdaj sem si vse prijateljske tekme, ki jih je odigral, ogledal prek spleta. Preden sem prišel na intervju, sem pogledal posnetek prihoda Mariborčanov v Turčijo. Vedno mi bodo ostali v srcu.
Ko ste bili še član Maribora in ste imeli proste dneve, ste velikokrat prišli domov v Ljubljano. Ste imeli kdaj težave, ker ste igrali za štajerskega prvoligaša?
Enkrat sem jih imel. Ko smo imeli prosto in smo šli s prijatelji zvečer ven, sem imel težave v klubu Parlament. Moral sem iti domov oziroma iz tega lokala, ker so bili tam Dragonsi. Seveda nisem želel imeti težav, tega ne potrebujem, zato sem se umaknil in šel. Sicer pa sem imel v mestu manjši incident, ko sem parkiral klubski avto in so mi ga prelepili z zelenimi robčki. (smeh) Sicer pa ne preveč. Še sosedje v 'Štepanjcu' so začeli navijati za Maribor, ves čas so gledali naše tekme. (smeh)
Rekli ste, da so vam prijatelji pri odhodu v Maribor stali ob strani. So morda prestopili tudi navijaško?
Ne, to pa ne. Ostali so navijači Olimpije. Prijatelj iz Ljubljane pa kljub temu striže mariborske igralce. So pa vsi prijatelji zdaj, ko sem odšel v Zagreb, rekli, ojoj, zdaj pa moramo samo zaradi tebe navijati za Dinamo. Hvala bogu, da imam takšne prijatelje.
Kaj pa družinski člani?
Oče mi doma že govori, ali mu bom še vedno lahko priskrbel karte za mariborske tekme. Moji so si ogledali vsak obračun vijoličastih, tako na gostovanjih kot v Ljudskem vrtu. Tudi oni so se navezali na Maribor. Mama mi je zdaj, ko sem bil v Španiji, vsak dan pošiljala sporočila s posnetki Maribora. Evo, poglej si, če morda še nisi videl. Vsi smo ostali povezani z vijoličastimi.
Ne vem točno, kaj je bilo. Sploh se nisem želel pozanimati o tem. Rekel sem, da hočem, da je vse korektno. Pri Mariboru so mi stali ob strani, ponudili so mi novo pogodbo, s tem so me tudi dvignili nazaj na raven, na kateri sem že bil. Hvala bogu, da so bili v klubu takšni, morda bi v nasprotnem primeru padel precej nizko.
Za konec se moramo dotakniti še reprezentance. Zdi se, da ste naravni naslednik Miša Brečka na položaju desnega bočnega branilca.
Res upam, da sem. Pokazal sem kakovost, da bi lahko bil zraven, je pa to selektorjeva odločitev. Pred menoj so še kvalifikacije v selekciji U-21, tam bo treba dati vse od sebe. Vesel pa bi bil, če bi dobil vabilo v člansko reprezentanco. Da bi bil zraven, da bi se poskusil čim prej vključiti in da bi tudi v reprezentanci postal standardni član. To bi mi olajšalo tudi nadaljnjo kariero.
Ste se kaj slišali s selektorjem?
Nič. Žal mi je bilo, ker je takrat pred tekmo z Anglijo, ko sem šel na operacijo nosa, prišlo do nesporazuma. Ne razumem, kako se takrat v reprezentanci ni izvedelo, da grem na operacijo. Takrat nisem želel nič slabega, ni bilo tako, da nalašč ne bi želel iti, ker sem hotel biti prost. Ker nisem bil prost, ležal sem v bolnišnici. Na koncu je bilo videti, kot da nočem igrati za reprezentanco. Pa to ni res. Takrat sem šel na operacijo, da bi bil nared za evropske kvalifikacije z Mariborom. Upam, da je selektor to pozabil in da ne razmišlja tako.
Kmalu se bo začel nov cikel kvalifikacij. Slovenija zdaj že dolgo ni bila na velikem tekmovanju.
Škoda, imeli smo lepo priložnost. Tudi v Ljudskem vrtu so fantje dobro odigrali. Na žalost se v Ukrajini ni končalo tako, kot smo želeli. Zdaj so na vrsti prijateljske tekme, jeseni se začne. Treba je čim prej sestaviti ekipo, da se uigra. Vemo, da imamo vrhunske igralce, in mislim, da je čas, da pridemo spet na kakšno veliko tekmovanje. Upam, da se bo to zgodilo in da bom zraven tudi jaz.
