V teh dneh v slovenskem nogometu ni veliko boljših sogovornikov. Branko Ilić je nedolgo tega zamenjal delodajalca, iz Kazahstana je odšel na Japonsko. Prav tako smo bili prepričani, da ima marsikaj povedati o Olimpiji – in nismo se motili –, hkrati pa ostaja še vedno odprto vprašanje glede njegove reprezentančne kariere.
V torek smo na Branka Ilića čakali praktično od jutranjih ur. Ko je bilo pri nas šele deset zjutraj, se je tam dan že začel prevešati v noč. Ko se tako nekaj časa ni javil, smo bili že primorani začeti razmišljati o rezervnem načrtu. Toda nato se je le javil. "Joj, oprostite, ker ste me tako dolgo čakali. Veste, danes sem imel uradno predstavitev pri svojem novem klubu. Urawa je organizirala tiskovno konferenco, predstavili smo nove drese in se v njih fotografirali. Za mano je res naporen dan," je hitel pojasnjevati izkušeni slovenski nogometaš, ki se je v deželo vzhajajočega sonca preselil šele pred kratkim, za zdaj pa je z vsem doživetim več kot zadovoljen. "Vse je super, dejansko sem celo presenečen. Čeprav sem o Japonski slišal marsikaj pozitivnega, so bila moja pričakovanja vseeno skromnejša. Ampak res se ne smem pritoževati. Predvsem nad ustrežljivostjo in prijaznostjo Japoncev. Vsi me pozdravljajo, vsak mi je pripravljen pomagati. Tega se še s Srbijo ne da primerjati (smeh)," se je nasmejal Ilić.
Ljubljančan se je malce po začetku novega leta za sodelovanje dogovoril z Urawo Red Diamonds, ki velja za enega največjih azijskih klubov, predvsem pa slovi po svoji izjemni navijaški bazi. O tem govori tudi podatek iz leta 2008, ko je bilo v povprečju na njenih tekmah kar po 48 tisoč ljudi! "Dejansko mi je takoj po prihodu postalo jasno, za kako velik klub sem podpisal. Tudi na tej predstavitveni tiskovni konferenci je bilo toliko ljudi, novinarjev in fotografov, da jim sploh nisi videl konca. Malce sem se počutil, kot da sem prišel k Realu iz Madrida (smeh)," je občutke opisoval 32-letni obrambni nogometaš, ki mu od včeraj družbo v Saitami dela tudi rojak in reprezentančni soigralec Zlatan Ljubijankić: "Drži, pravkar je prišel. V prihodnje mi bo njegova družba prišla še kako prav, sicer pa se bom zagotovo veliko družil tudi z Nejcem Pečnikom. Iz JEF Uniteda je prestopil v Omiyo, ki je naša soseda, dejansko bomo celo živeli v isti soseski. Z obema in tudi z Milivojem Novakovićem sem se sicer temeljito pogovoril že takoj, ko je postalo jasno, da bi se lahko preselil na Japonsko. Z njihove strani sem slišal same pohvale, tudi zaradi tega se je bilo lažje odločiti. No, ampak tudi če nikogar od njih ne bi bilo tukaj, sem prepričan, da mi ne bi bilo hudega. Žena in trije otroci so se namreč preselili skupaj z mano. Res ne bi mogel brez njih."
ZMRZOVALI BI NA MINUS DVAJSET
Ko je prestopil na Japonsko, je uradno zaključil svojo dokaj kratko pustolovščino v Kazahstanu. Tja je odšel julija lani, nato iz kvalifikacij za ligo prvakov izločil ekipo Maribora in z Astano sodeloval tudi v tem najelitnejšem klubskem tekmovanju. Ker je nato postal še prvak, je bilo za marsikoga presenečenje, da je odšel.
"V Kazahstanu je bilo vse v redu, toda proti koncu leta sem dobil jasen občutek, da se nekaj kuha, če se lahko tako izrazim. Zato sem se odločil, da bom ostal le, če bom podpisal novo pogodbo, drugače ne. Ni se mi zdelo smiselno, da bi ostal z le polletno pogodbo. Na koncu se je izkazalo, da je bil moj odhod tudi njim v interesu, a je zanimivo, da mi tega niso znali povedati. Ko sem se sestal z direktorjem, je ves čas govoril nekaj v prazno, nekaj je namigoval, a ni upal biti konkreten. Zato sem mu tudi sam predlagal, da gremo narazen, in takoj je bil za. No, tedaj sem sicer že vedel za ponudbo Urawe, zaradi tega je bila moja odločitev seveda lažja. Ne glede na vse pa sem bil po svoje vesel, ker sem odšel. Če bi ostal, bi moral s soigralci zdaj za dva meseca na priprave, moja družina pa bi tačas v Kazahstanu zmrzovala na minus 20 stopinjah Celzija. Ne, res ničesar ne obžalujem. Drži, igral sem v ligi prvakov, kar je bilo super. Ampak kdo lahko zagotovi, da bo Astani spet uspelo? Ne nazadnje nisem bil edini, ki je odšel ..." je pojasnjeval otrok Olimpije. In prav ljubljanski klub je bil naslednji, o katerem je stekla beseda.
NIKOLIĆ NAJVEČ PRIPOMOGEL K NASLOVU PARTIZANA
Da je bila Olimpija lansko poletje eden tistih klubov, ki so ga vabili medse, ni skrivnost. Kakor ni več skrivnost, da so zmaji srečo poskusili tudi tokrat. "Drži, lahko potrdim, spet smo bili v stiku. Ljudje iz Ljubljane so me poklicali, pogovarjali smo se, vnovič je bilo vse korektno. Ampak pravzaprav se mi je tedaj že svitalo, da bom kariero skoraj zagotovo nadaljeval na Japonskem, zato sem jim tudi pošteno povedal, kako stvari stojijo. To ne pomeni, da sem Olimpiji zaprl vrata, toda dejstvo je, da bi rad še nekaj časa igral na tujem. Nešteto je vidikov, zakaj. Sem pa vodstvu Olimpije vsekakor hvaležen, ker so se spet spomnili name," je zanimanje svojega matičnega kluba potrdil nekdanji nogometaš Partizana.
Ilić je med bivanjem v Beogradu sodeloval prav z novim trenerjem Olimpije, in čeprav Marko Nikolić ni bil tisti, s katerim so črno-beli tedaj prišli do naslova prvaka, ima slovenski nogometaš o njem še vedno visoko mnenje. "Mislim, da se je Olimpija dobro odločila," je prepričan Ilić: "Če že niso več hoteli Marijana Pušnika in če so bili odločeni, da bo novi trener tujec, potem je Nikolić ena najboljših mogočih odločitev. V javnosti se je sicer omenjalo nemalo takšnih in drugačnih imen, ampak ne vem, kako realno je bilo to. Kar zadeva Nikolića, je Olimpija dobila ambicioznega in hkrati študioznega trenerja, ki ve, kaj hoče. Ima svoj program dela, od katerega ne odstopa, ves čas razmišlja s svojo glavo in se pri tem ne da motiti. Ko smo v tisti sezoni, v kateri so ga odpustili, prišli do naslova prvaka, je bila to predvsem njegova zasluga. On je bil kriv, če se lahko tako izrazim, da smo bili prvi. In ne njegov naslednik Zoran Milinković, čeprav nimam nič povedati čez njega. Toda vse je naredil Nikolić, dobri rezultati so bili njegova zasluga, in če bi ostal na klopi, bi še bolj prepričljivo slavili. Ampak v Srbiji je pač tako …"
Ilić torej meni, da ima Olimpija po novem dobrega trenerja, svoje prepričanje pa je še podkrepil z naslednjimi besedami: "Slišal sem, kaj je povedal moj nekdanji soigralec Gregor Balažic, da mu je žal, ker je prišel Nikolić, saj zaradi njega ne bo prvak Maribor, ampak Olimpija. Z njim se ne bi mogel bolj strinjati, tudi sam menim, da bo Olimpija z Nikolićem prvakinja. Seveda s to izjemo, da mi ne bo prav nič žal (smeh)."
VELIKO UKRAJINSKO RAZOČARANJE
Da bi se od Ilića poslovili brez vsaj kakšnega vprašanja o reprezentanci, je bilo nemogoče. Ne po tem, kako se je končalo leto 2015, in tudi ne po namigu, ki je prišel tudi z njegove strani – da bi reprezentančne poti zanj lahko bilo konec. So zdaj, dva meseca po bolečem porazu z Ukrajino, Ilićeve misli glede izbrane vrste kaj bolj urejene? "Kaj pa vem … Pravzaprav ne vem še. Nisem se še povsem odločil, moram še malce razmisliti," je priznal nekdanji nogometaš Domžal, Betisa, Moskve, Lokomotive, Anorthosisa in Hapoela iz Tel Aviva ter nadaljeval: "Po tisti tekmi v Ljudskem vrtu so bile naše glave še vroče, enako velja tudi zame. Ko je tako, blekneš tudi kaj takšnega, česar sicer ne bi. Dejstvo je, da se še nisem odločil, ko se bom, pa bom seveda najprej obvestil selektorja in nogometno zvezo."
Če bo ostal del reprezentance in če bo selektor Srečko Katanec še naprej računal nanj, bo Ilić v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018 poskušal doseči svoje bržčas še zadnje realno dosegljivo veliko tekmovanje, če ne bo pot, ki mu je za zdaj prinesla 64 nastopov v dresu z državnim grbom, zaključena z neuspehom v dodatnih kvalifikacijah za Euro 2016. Torej z razočaranjem.
"Vsekakor. Mislim, da smo vsi skupaj lahko še kako razočarani. In prav tako smo vsi skupaj krivi, da nam ni uspelo. Morali bi se odrezati bolje, lahko bi odigrali bolje. Kaj lahko, morali bi. Sploh prvo tekmo, ko smo si premalo upali. Ne vem, česa smo se tedaj ustrašili. Mislim, da bi se morali bolj ceniti in si bolj zaupati. Na povratni tekmi smo pokazali drugačen obraz, a tedaj je bilo že prepozno. Smo pa dobili dokaz, kaj vse je mogoče, ko greš 'na polno'. Saj če izgubiš, ko si objektivno slabši, se s tem hitro sprijazniš. Tako pa … Najhuje je, ko veš, da si izgubil in ob tem nisi pokazal vsega, kar znaš in zmoreš. To bo večno obžalovanje," je za konec brez ovinkarjenja priznal novi "Japonec" Branko Ilić.
