Slovenija – BiH 2:1 (0:0)
Celje - Stadion Z'dežele. 12.073 gledalcev. Glavni sodnik: Nikola Dabanović (Črna gora).
Strelci:1:0 Verbič (63), 2:0 Vombergar (89, enajstmetrovka), 2:1 Muharemović (94).
SLOVENIJA:Oblak, Janža (od 92. Šoštarič Karič), Bijol, Brekalo, Karničnik, Zabukovnik, Petrovič (od 92 Zec), Verbić (od 80. Šturm), Lovrić (od 66. Svetlin), Stojanović (od 80. Matko), Kramer (od 66. Vombergar). Selektor: Matjaž Kek.
BOSNA IN HERCEGOVINA:Vasilj, Mujakić (od 81. Omerović), Barišić (od 61. Katić), Muharemović, Malić, Dedić, Šarić (od 46. Tahirović), Bašić (od 81. Burnić), Memić (od 61. Kulašin), Gigović (od 69. Baždar), Kulenović. Selektor: Sergej Barbarez.
Rumeni kartoni:Vombergar; Malić, Baždar.
Rdeči kartoni:-
Roko na srce, občutek ni bil dober. Ni mogel biti. Že na izvozu z avtoceste je bila kolona videti, kot da gre na domačo tekmo reprezentance Bosne in Hercegovine, za malce mešane občutke je skrbelo le dejstvo, da je ogromna večina v barve te države odetih avtomobilov imela slovenske registrske oznake. Podoba je bila zato celo še nekoliko bolj zaskrbljujoča na ploščadih pred celjskim stadionom, pa čeprav so se tudi tam mnogo bolj številčna gostujoča obeležja mešala s prevladujočo domačo slovenščino.
Presenetljivo? Pričakovano? Oboje, bi lahko rekli. Verjetno bi bila podoba drugačna, če ne bi šlo za prijateljsko tekmo, tako pa je bila privlačnost v kakršnihkoli okoliščinah in na kakršnemkoli odru videti izbrano vrsto dežele porekla in prednikov očitno nekoliko večja od želje spremljati pripravljalno tekmo slovenske reprezentance. Tudi za mnoge tiste, ki že ob naslednji priložnosti tega dvoma ne bodo imeli in bodo septembra navijali za svojo domovino - Slovenijo.
Kakorkoli, vzdušje na tribunah je bilo temu primerno, z enako mero iskrenosti nekoliko na gostujoči strani tako po številu duš kot po decibelih glasnosti. Bi pa ozračje praktično morala spremeniti domača ekipa, pa čeprav prvi polčas na sončni pripeki ni bil blagodejen za nobeno od čutil. Vsaj dva sta bila trenutka, ki bi ob sicer uravnoteženi in pogosto tudi ravnotežno raztrgani predstavi morala izrazito nagniti tehtnico. Najprej je bil po seriji ostrih posredovanj takoj na začetku sam pred vratarjem Blaž Kramer, nato pa je huda bosanska napaka v še boljši položaj v 24. minuti postavila Sandija Lovrića. Oba premalo zbrana, natančna, konkretna.
Ko se bodo septembra začele kvalifikacije, bodo to in taki trenutki, ki bodo v izjemno izenačeni skupini lahko predstavljali razliko med - brez kančka pretiravanja - prvim in zadnjim mestom, med svetovnim prvenstvom na drugi strani Atlantika in velikim razočaranjem. Toliko v opomin in razmislek, ne da bi hoteli biti preveč dramatični, a v obeh primerih je šlo za položaja, ki ne rastejo na drevesih in za kakršne so tudi prijateljske tekme izjemno pomembne. Na tak ali na drugačen način, kakor se pač vzame.
Pravzaprav bi Slovenija z le nekaj več zbranosti lahko bila že v udobnem vodstvu in bi tekma zagotovo potekala v povsem drugačnem vzdušju, ko je Jaka Bijol na podajo Benjamina Verbiča prišel do strela takoj na začetku drugega dela. A da je brez zadetka ostalo tudi v tem primeru, tokrat ne moremo pripisati elementom modrovanja o priložnostih iz prvega polčasa. Daleč od tega, junak slovenske navijaške pesmi je vse opravil zelo dobro, gostujočemu čuvaju mreže pa je uspel pravi malo vratarski čudež.
Niti ta pa ni mogel ne njemu, ne njegovim soigralcem, ne tako zelo mešani publiki pomagati, ko je v 63. minuti obrambo gostov in čustva mnogih tako zelo premešal Benjamin Verbič, junak slovenske uvrstitve na Euro 2024. Izjemna akcija in še boljši zaključek sta pokazal točno tisto, kar smo ves čas vedeli - da je vzdušje na stadionu lahko tudi precej drugačno. Čeprav ni povsem jasno, ali je s prstom pri ušesu med proslavljanjem strelec želel malce zbosti dotlej bolj glasne ali spodbuditi po novem glasnejše - zade je v obeh pogledih in dobil želeni preobrat.
Kaj lahko ne bi zdržal dolgo, kajti nepolnih pet minut pozneje je huda nezbranost v slovenski obrambi pustila kapetana Jana Oblaka, ki je branil na navdušenje vseh prisotnih (navsezadnje njegova mama prihaja iz Bosne in Hercegovine), povsem samega. In le sreči se lahko in in njegovi soigralci zahvalijo, da se ga je nasprotnik, ki je prihajal neoviran, toliko ustrašil, da je streljal v prečko namesto v mrežo. Bil bi to še posebej slab trenutek za vrnitev na izhodišče in res dobro, da ga je Slovenija nekako uspela preživeti. No, nekaj protiuteži za vse zapravljene slovenske priložnosti pa je tudi vendarle moralo tako ali drugače priti.
Kakorkoli, ostalo je pri minimalnem domačem vodstvu in pri precej bolj uravnoteženi klimi, pa še oblak na nebu je opravil še boljše delo kot Oblak v vratih in naredil igralne (in gledalne) razmere precej bolj znosne. Vse ko nalašč za pripeljati tekmo do konca in do nove, za kvalifikacijsko popotnico pomembne zmag. Kaj šele, če bi deset minut pred koncem zadel sveži Andres Vombergar, ki pa žal ni deloval ne sveže ne zbrano, ko ga je še ena gostujoča napaka poslala samega proti vratom in sploh ni uspel zares streljati.
Še en tisti trenutek, še en tisti položaj, še eno tisto sporočilo, ki jih selektor Kek zagotovo ne bo ne preslišal ne spregledal, ko bo sestavljal kvalifikacijski mozaik. A ne hodimo predaleč v to smer, ostanimo pri pozitivni. In ta v prvi vrsti pravi, da čeprav je Bosna še uspela nekoliko zbuditi svoje množice in pritisniti, Slovenija ni imela večjih težav s tem, da je ostala pri svoji prednosti. In še več, mojster za enajstmetrovke iz argentinskega prvenstva Vombergar je dobil še tako priložnost in bil tokrat brezhiben.
Rezultat se je tako dokončno nagnil povsem na več kot zasluženo stran in na končnih 1:2 so ga gostje spravili šele v dobesedno zadnji sekundi - mnogo prepozno. Navijaška tehtnica pa vsaj glasovno prav tako, številčno pa delno tudi. Razdvojene nogometne duše so se vrnile domov in pod črto smo s popotnico za jesenske mesece lahko zadovoljni. Ali kar zelo zadovoljni.
