Ste bolj zadovoljni, da je v finalu, ki ste ga gledali v Berlinu, zmagala reprezentanca, proti kateri niste igrali – bi vas bolj preganjalo, če bi evropski prvak postala reprezentanca, ki vas ni premagala in ki vam sploh ni dala gola?
Kar nekaj ljudi je bilo okoli mene, ki so navijali odkrito za Anglijo zaradi tega, ker Slovenija proti njej ni izgubila. In res edina ni dobila gola. Meni je to gledanje razumljivo, malce 'po naše'. Rad imam, da smo v zadnjem času nekatere stvari naredili 'po naše'. Da nismo poskušali biti kopija nekoga. Po navadi so kopije vedno slabše od originalov. Ko sem gledal finale in ko sem med ter po njem malce poslušal, kaj govorijo ljudje okrog mene, vsi pravijo, da je zmagal nogomet. A nogomet je lahko takšen ali drugačen. Kar se tiče igrišča, se lahko strinjam. Vsak ima svoj okus, vsak ima svoj način gledanja. Kar se pa tiče nečesa drugega, me je pa ravno, ko sem se z Dunaja vozil nazaj domov, prešinilo, da je res zmagal nogomet. Ampak nogomet v smislu organizacije, v smislu večtedenskega druženja navijačev z zares redkimi izjemami, v katerih je prišlo do kakšnih incidentov. Še ti so se izgubili v morju pozitivne energije, druženja. Tekme so bile takšne in drugačne. Meni je na koncu, ko potegnem črto, lepo, da se govori o nogometu. Da se govori o tem, ali je nekdo dober ali slab, atraktiven ali ne, da se govori o tem, ali je sodnik dosodil pravilno ali ne, ne pa o čemerkoli drugem. Je pa odločitev, da se vse skupaj odvija v Nemčiji, morda pri vsem skupaj bila odločilna. Ker časi, v katerih je v zadnjih letih živel nogomet, niso bili enostavni. In dobro je, da se razmišlja o tem, ali je lahko nogomet bolj atraktiven in posledično boljši, ali pa gre v to smer pragmatičnosti, rezultata. Vsa ta pozitivnost, druženje, neverjetna energija, ki si jo lahko videl na vsakem koraku, ob nemški organizaciji, je zelo pomembna za moment, v katerem je nogomet. Zato sem finale med Španijo in Anglijo pet minut gledal kot trener, selektor, pet minut kot navijač, pet minut kot nekdo, ki želi biti kritičen, pet minut kot nekdo, ki neskončno uživa v vsakem trenutku.
Ste v finalu morda za trenutek pomislili, da bi lahko bili v Berlinu v kakšni drugi vlogi? Ali vas je kakšna tekma prej bolj preganjala v tem pogledu?
Mene je preganjala zgolj naslednja tekma po našem izpadu proti Portugalski, torej tekma Francija – Portugalska. Čeprav sem med finalom dvakrat, trikrat razmišljal o tem, kako bi jaz reagiral v določenem trenutku, oziroma sem spremljal reakcijo španske klopi po tem, ko so dali gol. In kako so šli v zadnje minute. Ko se je takoj tekma obrnila. Potem sem razmišljal o tem, kako se je Southgate lotil Rodrija. In kako je Španija reagirala po tem, ko Rodrija ni bilo več na igrišču v drugem polčasu. To so stvari, ki jih gledaš kot trener, kot nekdo, ki je bil v tem problemu. Po drugi strani je pa tako, da v štirinajstih dneh ne pozabiš Portugalske. Bilo bi nesmiselno trditi drugače.
Danes, ko se pogovarjava o tekmi s Portugalsko, je od nje minilo točno dva tedna.
Da. Malo in veliko. (smeh)
Je tako, kot bi bilo včeraj ali kot bi bilo v prejšnjem življenju?
Po svoje oboje (smeh). Je nekaj, kar ostaja. Meni je ob vsem tem, o čemer smo se pogovarjali, da se je zgodilo na evropskem prvenstvu, zelo dobro predvsem to, da smo tudi mi bili del tega. Slovenija po tolikih letih na evropskem prvenstvu. In da smo se predstavili na tak način, kot smo se predstavili. Odlično. Če sem prej govoril skozi objektiv trenerja, selektorja, pa me veseli to, da se vsi igralci, strokovno vodstvo, pa upam da tudi vsi na nogometni zvezi zavedajo, koliko prostora za napredovanje še imamo. Da smo lahko še boljši. Bili smo dobri, v nekih trenutkih igre smo bili perfektni, v nekaterih trenutkih pa je še ogromno prostora za napredek. Nismo omejeni, da je to zdaj vrhunec in a boljše ne gre. Ne, nikakor. Gre boljše! Gre boljše v vseh fazah igre in to je zame nek izziv, nek motiv, da je ta nogomet živa zadeva. Neka moja mantra tega Eura je prilagodljivost. Ves čas govorijo, kako se znajo tudi najboljši prilagoditi. Kako se znajo tudi tisti, ki imajo milijarde, prilagoditi. Na koncu koncev je rezultat tisti, ki šteje. Ker drugače bi bil Carlo Ancelotti največji 'bumbar' med trenerji. Tudi takšna razmišljanja sicer so legitimna in delajo nogomet zanimiv, drugačen od vsega. Je pa ta naša prilagodljivost nekaj, kar me veseli. To, in dejstvo, da smo bili zraven. Tako na igrišču kot na tribunah. Tega nam nihče ne more vzeti. To ne bom rekel, da je naša zmaga, je pa zagotovo veliko zadovoljstvo.
Vam je všeč ta dediščina, ki jo je pustila Slovenija? Ko gledate vzdušje v javnosti, vzdušje v slovenskem nogometu? Je to tisto, kar ste želeli pustiti?
Da, absolutno. To je tisto, kar ti na koncu nekaj poplača. Sej imamo vsi mi premije, ampak tega pa se ne da plačati. Predvsem pa tudi to, da se je vera v nogomet vrnila na nek pozitiven način. Sej so bile debate, Iličić da ali ne, ali napademo ali se branimo, ali smo bili gledljivi ali ne. To je meni vse okej. Ampak nogomet je pa bil. Bel in črn, rdeč in črn. Kakršen koli, da je bil, je bil v neki neverjetni energiji. To pa je nekaj, kar je sprožilo pri igralcih in pri vseh nas v strokovnem štabu neke občutke, ki nam doslej niso bili ravno največja odlika. Neki nacionalen naboj, neka privrženost. Kako so peli navijači himno in kako so peli igralci na igrišču himno, to je povezljivo, združljivo, dobro.
Vi boste torej tisti, ki boste čez dober mesec sestavili seznam igralcev za prvi tekmi nove sezone lige narodov?
Vedno sem ga. In vedno ga bom. Dokler ga jaz podpisujem.
No, saj veste, kaj vas želim vprašati.
Jaz o tem odkrito govorim. Mi je pa v redu, da tudi jaz včasih malce igram.
Zakaj ste vrgli to kost? Zakaj ste po Portugalski govorili nekoliko skrivnostno v smislu 'kdorkoli bo pač vodil to reprezentanco v prihodnje', to tudi ponovili in pustili nekaj negotovosti?
CELOTEN INTERVJU NA KAR 4 STRANEH SI LAHKO PREBERETE V SREDINI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JO DOBITE TUDI NA TRAFIKA24.SI.
