In Slovenija, ki je v sredo proti gostom s Kavkaza odigrala 0:0, je bila v (skoraj) vseh pogledih slabša od tiste izpred meseca dni. Delno je to posledica dejstva, da je selektor veliko rotiral in eksperimentiral. Zagotovo pa je izbrana vrsta korak nazaj naredila tudi zaradi poskušanja umestitve najboljšega slovenskega nogometaša Josipa Iličića v tisto, kar je reprezentanca postala v času med njegovo odsotnostjo. Kar je zelo težka, a tudi zelo pomembna, celo ključna naloga.
Kek se je pretekli mesec zaradi številnih odsotnosti znašel v zelo težkem položaju, ki pa se je paradoksalno izkazal za nekaj blagoslovljenega. Selektor ni bil pod pritiskom, selektor ni imel kaj izgubiti, pričakovanja so bila nizka in ob vseh tistih neštetih manjkajočih je vladalo vzdušje, v katerem bi bilo z zadovoljstvom in odobravanjem sprejeto karkoli pozitivnega. Z izjemo koronatestov, bi dodali šaljivci. V takih okoliščinah pa se ni rodilo zgolj nekaj, temveč se je rodilo veliko.
Doživeli smo sijajno vzdušje, videli smo imeniten ekipni pristop in za nameček smo na poti do dveh odmevnih zmag dobili tudi nekaj zelo zanimivih posameznikov: v prvi vrsti popolnega novinca, prišleka iz mlade avstrijske izbrane vrste Sandija Lovrića, in končno prebujenega strelca kar petih oktobrskih zadetkov Harisa Vučkića. Postala sta nova, za nameček močna aduta slovenske reprezentance, pri tem pa se moramo nujno takoj ustaviti pri položaju, na katerem sta igrala.
V iskanju nečesa povsem novega je ob – poudarimo to še enkrat! – številnih manjkajočih Kek svojo oktobrsko reprezentanco postavil z zdaj že prepoznavno trdno obrambno vrsto, z zelo kompaktno zvezno vrsto s klasično četverico bolj ali manj v liniji in z dvema napadalcema – Vučkićem, ki je bil to v vseh pogledih, in Lovrićem, ki se je v nekakšnega povsem prostega napadalca prelevil priložnostno. Bil je to zadetek v polno.
In bila je to hkrati ekipa, ki je kar precej (pustimo zdaj nepomembne malenkosti) spomnila na reprezentančno podobo, v kateri je morda celo najbolje v svoji (reprezentančni) karieri deloval Iličić. Na podobnem položaju, na kakršnem (oziroma na katerem) je na Kosovu in v Moldaviji blestel Lovrić. In skupaj s kakšnim drugim napadalcem, ki je oktobra prav tako manjkal in v čigar čevlje je tedaj stopil Vučkić. Zaradi česar so se neizbežno že tedaj sprožile razprave o tem, kaj Keka čaka, ko se bo kar naenkrat kar nekaj nogometašev vrnilo.
V žargonu temu pravimo sladke skrbi, čeprav v resnici zelo dobro vemo, da v njih ni prav nič sladkega. Kadar se zgodi nekaj takega, gre za zelo hude dileme, za zelo težke odločitve, za sklepanje neugodnih kompromisov in za naporno iskanje najboljših rešitev. Kek je tako izkušen, da je to vedel že pred sredo. Je pa bilo v sredo tako zelo očitno, da so se o tem lahko prepričali vsi, ki so vsaj z enim očesom gledali obračun z izjemno motiviranimi predsinočnjimi gosti.
Kek je Iličića na sredini tekmi v reprezentanco vračal na dva načina. Prvi se je iz več razlogov izkazal za povsem ponesrečenega, pa čeprav ne moremo z gotovostjo trditi, kateri razlog je bil glavni. Nemogoče je namreč trditi, kako bi bilo vse skupaj videti, če bi izbrana vrsta igrala s takšno angažiranostjo, intenzivnostjo in tempom kot ob vrnitvi na igrišče med obema polčasoma. Zagotovo se v garderobi ni spremenil zgolj igralni sistem, brez kančka dvoma so jih igralci pošteno slišali tudi z naslova v tem pogledu nikoli zadržanega selektorja.
»V prvem polčasu smo igrali slabo. Bili smo premalo agresivni, stali predaleč od tekmecev, jim pustili preveč prostora in izgubili preveč dvobojev. Druge žoge so bile njihove, ves čas smo zamujali. Ko smo imeli žogo, smo igrali prepočasi in preveč v širino. Na postavljeno obrambo, ko so se zelo kakovostno zaprli, nismo imeli rešitev. Še v tistem trenutku, ko smo imeli možnost, smo preveč tiščali žogo na stran k Iličiću, da bi on vse rešil sam. Preveč smo iskali individualne rešitve in premalo odigravali hitreje, iz prve. V drugem polčasu je bilo več dinamike, takoj smo dvignili ritem in tako vzpostavili večji pritisk. Bilo je več energije in konkretnosti,« je razliko med prvimi in drugimi 45 minutami (oziroma med prvimi 45 minutami in naslednje pol ure do razvodenitve tekme) opisal Kek.
In bolj ko razmišljamo, bolj se je tisti oktobrski paradoks novembra postavil nekoliko drugače. Če je bilo breme pred mesecem dni blagoslov, je zdaj blagoslov postal breme, s katerim se je treba spoprijeti in ga rešiti na najboljši mogoči način. Povedano drugače, na najboljši mogoči način je treba najti formulo, po kateri bi reprezentanca imela elemente iz preteklega meseca, njen glavni igralec pa bi bil tisti, ki to mora biti. Iličić. Nihče pri zdravi pameti ne bo niti začel razmišljati o tem, da bi bila Slovenija brez njega lahko boljša kot z njim, pa čeprav je ob primerjavi tekme v Kišinjevu in predvčerajšnje v Ljubljani to bila.
Neizpodbitno dejstvo je, da je potencial naše izbrane vrste z enim najboljših slovenskih igralcev vseh časov neprimerno višji od vsega, kar smo videli to jesen. In pika. In v smeri tega potenciala je treba nadgraditi oktober, za kar je treba najti ravnovesje med kišinjevskimi junaki, glavnim med povratniki in morda še kom. Če izhajamo iz te neizpodbitne predpostavke, pa se postavi vprašanje, kako to storiti. In če nas vprašate to, vsekakor imamo svoje mnenje.
»V prvem polčasu so Zajc, Lovrić in Ilićić dušili drug drugega, pravzaprav ni bilo prave žoge do napadalcev,« je bil takoj po tekmi Kek v pogovoru za TV Slovenija še konkretnejši kot pozneje na improvizirani tiskovni konferenci, do katere se je že malce ohladil. Imel je prav. Res so se dušili, tako ni šlo, ne gre in ne bo šlo. Pri čemer nam ne pride na misel, da bi se odpovedali Lovriću, nam je pa v celotni zgodbi kar precej žal Zajca, ene največjih žrtev nujnosti iskanja optimalnih rešitev za Iličićevo kompatibilnost s preostankom ekipe.
Ne pa edine žrtve. Kek je že zadnjič ob razpravi o nevpoklicanem Robertu Beriću govoril o tem, da ima že tako veliko napadalcev. In zdi se, kot da je dejstvo, da je v konkurenci Šporarja, Matavža, Vučkića in – če dodamo še njega – Berića na igrišču, vsaj v začetni enajsterici, dovolj prostora le za enega od njih. In to ne glede na postavitev. Vsi so kakovostni in želeli bi si, da bi bili po poklicu kaj drugega – tako kot bi si želeli, da bi kakšno drugačno lastnost za kakšen drugačen položaj imel Zajc. Tako pa se Kekovo iskanje alternativnih mest bodisi za odvečne napadalce bodisi za vedno ustrežljivega in vzorno profesionalnega nogometaša Genoe nikoli ni končalo dobro.
In če se vrnemo k temu, v kakšni postavitvi je ta Slovenija ponavadi delovala najbolje, dvomov ni; v naših očeh je treba izbrati enega klasičnega napadalca, v tistem trenutku najbolj vročega in seveda v nadaljevanju tekme po potrebi zamenljivega. V napadu pa mu dati Iličića – v vlogi, v kakršni je bil oktobra Lovrić in v kakršni je nam je bil Jojo v reprezentanci vedno všeč. Pozabite, kaj igra v Atalanti, Atalanta je nekaj povsem drugega in drugačnega, natančna analiza pa bi tako ali tako pokazala, da sploh ne igra tistega, kar morda mislite na prvi pogled.
Kakorkoli, Iličić v vlogi nekakšnega drugega, prostega, na nič vezanega napadalca brez pretiranih taktičnih obveznosti in s kompaktnim veznim ščitom za seboj nam deluje kot najboljša rešitev. V nekakšnih 4-4-1-1, če so vam te številke ljube. Pri čemer Benjamin Verbič v pravi formi ne bi smel biti dotakljiv na levi strani, Lovrić pa bi moral dobiti mesto v sredini. Ne samo da se s Kekom strinjamo, ko pravi, da novinec Sandi in povratnik Josip lahko igrata skupaj – verjamemo, da morata. In nimamo nič proti, če selektor vztraja z Jasminom Kurtićem v vlogi drugega osrednjega vezista. In puščamo odprto debato o tem, koga postaviti desno – pri čemer je to težko Zajc, še težje kateri od klasičnih napadalcev, rešitev pa lahko tudi variira v odvisnosti od nasprotnika; Kosova in Grčije, če se ozremo proti tako zelo pomembnima nedelji in sredi.
