Nekdanji slovenski selektor je imel nasproti več igralcev, ki jih je prav on pospremil na nogometno pot, prvi med njimi je, denimo, Haris Vučkić: "To so igralci, ki sem jim prvi dal priložnost, ne le v reprezentanci, tudi na klubski ravni. Govorim tudi o Romanu Bezjaku, Rajku Repu in Urošu Korunu. V prvi vrsti smo bili vsi skupaj veseli, da smo se po dolgem času spet videli. To so v večini tudi igralci, ki so pri meni začeli zelo mladi, Haris celo s petnajstimi leti in pol. Iskreno povedano, strah me je bilo nepisanega pravila, da nam bo prav on zabil gol. Enkrat ali dvakrat je bil zelo blizu in po navadi se res to tako zgodi. Vesel sem zanj, predvsem pa sem zanj vesel zaradi vseh njegovih težav s poškodbami, ki so mu preprečile, da bi že prej razvil svoj potencial, kot je to sprva kazalo."
Srečanje prijateljev je bilo prisrčno, voditi tujo reprezentanco v domačem okolju pa nekaj prav posebnega. "To je bil res zelo poseben občutek iz več razlogov, tako zaradi igralcev kot tudi zaradi ljudi v strokovnem vodstvu, ki jih dobro poznam. Na tribuni je bilo veliko znancev, prijateljev, družina... Kolikor se je dalo, sem poskušal to odklopiti. Je pa to vsekakor nekaj posebnega, da se kot gost vrneš domov. Ko pogledam deset let nazaj, sem eno leto bil v slovenski reprezentanci, ostalih devet let pa sem v tujini. Tam se borim, včasih bolj, včasih pa manj uspešno. Moja usoda je takšna, da po navadi vzamem ekipe, ki niso ravno v dobrem položaju ..."
