Trener Atalante Gian Piero Gasperini je zadnjič razkril, da je na najtežji točki na začetku sezone od vsakega nogometaša zahteval, naj na tablo napiše, kaj mora biti cilj ekipe. Trdi, da so vaši soigralci pisali marsikaj, vi pa ste napisali obstanek v ligi. To drži ali gre za še eno medijem všečno pravljico, kakršna je bila tista o vašem vzdevku?
Vzdevek smo razčistili, tisto res ni držalo, nihče me nikoli ni klical Babica; tam je trener spisal manjšo pravljico, a nič za to, tudi v Italiji sem novinarjem razložil, da me že dolgo kličejo zgolj Prof in nič drugega. Tole pa je čista resnica, zgodba o pisanju na tablo popolnoma drži. Trener nas je skušal motivirati, vsi smo verjeli v sposobnosti te ekipe in po tem motivacijskem govoru so nekateri pisali deseto mesto, nekaj fantov je napisalo uvrstitev v ligo Europa, jaz pa sem kot edini res napisal obstanek.
Zakaj? Sliši se nelogično, kajti znani ste po svojem optimizmu, po veri vase in v svojo ekipo.
Ne zato, ker ne bi verjel, temveč zato, ker sem želel biti glas razuma in glas izkušenj. Veselilo me je, da fantje verjamejo v velike stvari, in verjel sem tudi jaz. Toda v karieri sem doživel marsikaj, tudi izpad v drugo ligo, zato se mi je zdelo zelo pomembno, da ostanemo z nogami na tleh in da si kot osnovni cilj postavimo tistih 40 točk, potrebnih za obstanek, sploh ker smo bili v tistem trenutku povsem na dnu lestvice. Zdaj se soigralci iz mene norčujejo, češ da edini nisem verjel, a lahko se šalijo, kolikor se želijo – zelo dobro vedo, da sta jim moj pristop in moja mirnost zelo pomagala.
No, pomagalo jim je še kaj drugega. Navsezadnje vzpon Atalante od tiste točke do zgodovinske uvrstitve v ligo prvakov in statusa vseevropske uspešnice v celoti sovpada z vašo vrnitvijo na igrišče po težavah z zdravjem in z vašimi izjemnimi predstavami.
Težko se je od tega ograditi, težko je od tega zbežati. Če človek pogleda sezono Atalante, je vsekakor videti tako. Ko sem se vrnil, se je vse obrnilo, to je dejstvo. In če si na eni strani za to brez lažne skromnosti lastim toliko zaslug, kolikor mi jih pripada, na drugi poudarjam, da je ekipa ostala nespremenjena in da gre za zasluge celotne ekipe. Morda so potrebovali mojo iskrico, smo pa to naredili vsi skupaj. Vrnil sem se ob izpadu iz Evrope, ko je bila ekipa precej potolčena, in spomnim se tekme proti Chievu, ko sem kljub še vedno ne najboljšemu zdravstvenemu stanju dosegel tri zadetke. Tam so samozavest dobili tudi drugi, vso tekmo smo napadali kot na treningu, se povsem sprostili, tam se je vse začelo, tam se je vse spremenilo. Na naslednjih tekmah proti podobnim nasprotnikom pa smo ugotovili, da nam te ekipe niso dorasle; da se resnično ne bomo borili zgolj za obstanek ter da lahko sežemo precej višje.
Atalanta ima tipičnega italijanskega trenerja, ki ni nikakršna novost in ima za seboj tako uspešne kot neuspešne zgodbe. Tudi večina igralcev je bodisi Italijanov bodisi z izkušnjami iz italijanskih klubov. A vendar je Atalantin slog pobegnil daleč od klasičnega italijanskega, postal njegovo nasprotje. Kako, od kod, zakaj?
Morda se je ta slog rodil naključno, ko se je v klubu združilo nekaj igralcev, primernih zanj; ko se jim je utrnila ta ideja, pa so vodilni možje kluba skupaj s trenerjem na njej znali graditi. Nato so skupaj izbirali igralce, ki so bili za ta slog primerni, in igralcu z italijanskimi izkušnjami se je ob prihodu v tak klub vse skupaj sprva delo čudno. To sem izkusil na lastni koži. Priznati je treba, da je naša igra zelo tvegana, še posebej za italijanske standarde. Bodimo realni, mi smo ves čas na meji velikega rizika, prejemamo zadetke in stvari bi se nam lahko obrnile tudi drugače. Toda spredaj smo tako močni, tako razpoloženi, tako uigrani, da lahko komurkoli zabijemo pet golov in da je naš najboljši strelski izkupiček najbolj logična posledica. Pri nas je bilo zelo pomembno predvsem eno: če smo vodili s 3:0, smo vedeli, da moramo zadetke loviti naprej, saj smo sposobni tri gole tudi dobiti. In če smo z 0:3 izgubljali, smo igrali naprej, saj smo vedeli, da lahko kadarkoli tri gole tudi damo. Ko nam je to prišlo v glavo, ko nam je to prišlo v kri, ko nas je celoten paket prepričal, da naši zadetki odločajo o naši usodi, je bila zvezda rojena.
Kritiki Ronaldovega Juventusa kot glavnega produkta italijanske lige so njegovo težavo videli ravno v tem, da je ostal preveč italijanski in bil zato nekonkurenčen na mednarodni sceni. Se s tem strinjate in ali je trener Massimiliano Allegri kljub petim zaporednim naslovom plačal ceno za to?
Nerad govorim o drugih klubih, a bom naredil izjemo, ker je tema zelo zanimiva. Kljub prihodu Ronalda je bil Juventus v tej sezoni izjemno ranljiv in prepričan sem, da bi se to pokazalo, če bi obstajala močnejša konkurenca – močnejši Napoli, močnejši Inter, močnejši Milan. V Italiji ni bilo kluba, ki bi lahko ogrožal staro damo, čeprav je bila res ranljiva, kar se je močno potrdilo tudi na mednarodni sceni. Sploh ko je Juve naletel na nasprotnika v podobi Ajaxa, ki je precej podoben naši Atalanti, ni imel pravih možnosti. No, pa saj vemo tudi, kako velike težave je imel Juventus v neposrednih obračunih z nami; navsezadnje smo prekinili niz njegovih dvojnih kron, ko smo mu zaprli možnost igranja v pokalnem finalu. Kot klub delujejo fantastično, zdaj pa bodo morali narediti tudi korak v filozofiji igre, kjer Italija nekoliko zaostaja.
Močno odmevajo besede in odločitev legendarnega Andree Pirla, ki je ob izbiranju najboljšega igralca sezone izbral vas. Ne Ronalda, ne katerega drugega zvezdnika Juventusa ali Interja ali Napolija – vas.
Sprva sploh nisem verjel. Nemanja Mitrović mi je poslal povezavo na spletno novico o tem, a sem mu rekel, da zagotovo ne more držati. Potem pa sem stvar vendarle preveril na več naslovih in ugotovil, da je resnična. To mi pomeni ogromno. Morda bom naredil krivico kakšnemu Xaviju, proti kateremu nikoli nisem igral, a zame je Pirlo najboljši vezist vseh časov in dobiti tak kompliment od njega je resnično nekaj fantastičnega.
Kaj je po vašem mnenju videl v vas?
Težko rečem. Seveda igrava na različnih položajih, a verjetno drži razmišljanje, da v meni vidi samozavest, mirnost in pregled nad igro, ki so značilni tudi zanj. Kolikor vem, Pirlo želi postati uspešen trener, in verjetno me je tudi zaradi tega opazil še bolj kot kdo drug. Že na osebni ravni sem izjemno ganjen, pomembno pa je tudi, kakšno reklamo je s tem naredil meni, mojemu klubu, Sloveniji. Ne spomnim se, da bi mi že kdaj kaj dalo toliko dodatnega motiva in dodatnega zagona. Še bolj si želim nadaljevati, še napredovati. Priti do še večjih stvari, še večjih uspehov – tudi lovorik, ki si jih tako zelo želim in ki jih je Andrea osvojil tako zelo veliko.
Govorite o prihodnosti, govorite o lovorikah, govorite o Pirlovih dosežkih. Na drugi strani pa, oprostite, niste več najmlajši in se, oprostite še enkrat, ti vaši načrti ne zdijo najbolj združljivi z Atalanto. Je namesto nadaljevanja kariere v njenem dresu pred vami kaj drugega?
V tem trenutku se s tem ne ukvarjam preveč. Moj menedžer se ukvarja s ponudbami in sestanki s snubci, na katere hodi. Če bi ostal pri Atalanti, si želim, da bi se precej okrepila. In govorim o taki krepitvi, da tudi če se ne bi izšlo za lovoriko, bi se ves čas boril za najvišja mesta. Zdaj želim igrati na tej ravni. Če mi to lahko da Atalanta, bom zadovoljen. Če ne, pa me bo kje drugje čakalo novo dokazovanje, spoprijemanje z novimi izzivi. Trenutno moram ostati osredotočen na reprezentanco, potem pa pride proces dogovarjanja in pregovarjanja – tedaj se bom odločil, kako in kaj.
Zadnjič so italijanski mediji nekaj vaših izjav navedli tako, da je bilo slišati, kot da zagotovo ostajate pri Atalanti. Tile čeji zdaj pa zvenijo precej drugače in na zamerite nam, če se sliši, kot da želite nekaj večjega.
Glejte, težko je govoriti o tem. Razumem, da predsednik Atalante želi, da ostanem. Bral sem njegove izjave, potrdili so trenerja, ki mi zelo ustreza, vsi me želijo obdržati. Še enkrat, to razumem. Ampak resnica je, da obstaja ampak. Obstajata dve strani, obstajata dve plati. Sem v fazi kariere, v kateri nimam več veliko časa za igranje na najvišji ravni, hkrati pa sem dosegel točko, ko imam za igranje na taki ravni vse možnosti. Tega se zavedam bolj kot česarkoli in o tem moram razmišljati – pričakujem, da to razumete in razumejo vsi. Moram izbirati takšne poteze, da bom lahko s svojim sedanjim stanjem v karieri dal še čim več in tudi čim več dosegel.
Slišati je, kot da je po takšni sezoni to poletje za vas nekakšen zdaj ali nikoli, kar zadeva možnosti za podpis česa zares velikega – ne mislimo toliko finančno kolikor v pomenu uspehov in lovorik, o katerih govorite?
Mislim, da sem vam v prejšnjem odgovoru povedal veliko. Mislim, da bi iz njega vsi morali razumeti vse. Potrebujem dokaz, če že ne zagotovila, da se stvari premikajo v smeri, ki bi mi močno povečala možnosti za uresničitev mojih želja. Torej, še enkrat, igranje na najvišji ravni, boj za največje stvari in lovorike. Bodimo realni, letos smo igrali s 13 igralci in to niso razmere, o katerih sem ravnokar govoril. Če bi ostal, bi ostal v drugačni, igralsko bogatejši ekipi. Na ravni, na kateri želim igrati zdaj, je treba imeti ekipo s 30 igralci vrhunske kakovosti. Ne vem, kaj se bo zgodilo, a imam ponudbe na ravni, ki me zanima. Nikomur še nisem rekel da, nikomur še nisem rekel ne.
Slovita La Gazzetta dello Sport je pred časom pisala, da ste rekli da Napoliju.
Dogovorjen si, ko je podpisana pogodba. Dokler se to ne zgodi, so vse samo pogovori. Ničesar nisem podpisal.
Kako lahko razumemo ta odgovor?
Točno tako, kot sem rekel, ni si treba preveč razbijati glave. V naslednjih dneh gre moj menedžer na sestanek v Atalanto in tam bo videl, kakšni so njihovi načrti. Potem bomo vedeli, kaj bo najboljše zame. Vedno sta dve strani in verjamem, da je logično, da imam zdaj določena pričakovanja.
Govorili ste o ponudbah na ravni, ki vas zanima. Verjetno niste mislili, da ne bo podvprašanja, s katerega naslova so prišle?
Ne, ne, nisem mislil (smeh). Nekaterih stvari ne skrivam: recimo tega, da bi rad ostal v Italiji. To je moj cilj, to je moja želja. Zanimajo pa me samo vrhunski klubi. Imam tudi druge ponudbe, toda brez zamere, Atalanta se je prebila zelo visoko, in če bom šel, bom šel zgolj še višje od tega. Nič drugega ne pride v poštev.
Pravite, da imate tudi druge ponudbe; to pomeni, da imate tudi ponudbe, kot ste jih poimenovali, vrhunskih italijanskih klubih. Imena, Josip?
Ne bom konkretno o imenih. Toda to, kar berete … Glejte, italijanski časniki dobro opravljajo svoj posel, to lahko povem. Oziroma, če povem drugače: sem želja vseh klubov, ostaja le vprašanje, s kom se lahko dogovorim.
Rekli ste vseh? Tudi želja Juventusa?
Juventusa ni še nihče nikoli omenjal, ker Juventus deluje drugače in tega nikoli ne bi dal v medije. Mislim pa, da sem tudi … Ne vem, kakšni točno so njegovi načrti, toda … No, dovolj, rekel sem, da ne bom o imenih.
Ravno sem se vrnil iz Madrida, s finala lige prvakov, in tam so nad vami navdušeni tudi španski novinarji, ki bi vas želeli videti v katerem od španskih klubov.
To mi veliko pomeni, kajti očitno mi je uspelo priti do točke nastopov, dosežkov in prepoznavnosti, na kateri sem vedno želel biti. Kar zadeva Španijo, pa … veliko nekdanjih soigralcev, ki so odšli v Španijo, me je klicalo. Poglejte, najbolj iskreno, govorili so mi: 'Pridi, tukaj boš kralj, tukaj boš bog, to je tvoj nogomet.' Morda imajo prav, toda jaz sem se tako zelo navadil na Italijo v celoti, da tega okolja ne bi menjal. Razen če bi morda prišla ponudba, ki je ne bi bilo mogoče zavrniti. Saj veva, o čem govoriva, kajneda?
Veva. A veva tudi, da ima italijanska liga hude težave s statusom in ugledom.
Tega se zavedam, toda videl sem, kaj je Ronaldo počel v Španiji in kako vneto so vsi zatrjevali, da bo to še naprej počel tudi v Italiji. Pa ni bil niti blizu. Italijanska liga je manj gledljiva, to je jasno, toda igrati jo je precej težje kot špansko. Kar vprašaje Ronalda; jaz sem od njega slišal marsikaj na to temo.
Neposredno od njega?
Bolj prek posrednikov, ki pa jim zelo zaupam.
Kaj so vam še povedali o njem?
Da je v resnici precej bolj preprost človek, kot si kdorkoli misli. Na eni strani neverjeten profesionalec, na drugi pa resnično normalen dečko, pogosto tudi za*ebant z odličnim smislom za humor. Vedno prvi na treningu, vedno zadnji s treninga, vsega se loteva v želji po perfekciji in razumem tiste, ki pravijo, da ne bo nikoli nehal igrati nogometa. Kot stroj je – videti je, kot da se sploh ne stara.
Zvenite, kot da ste v klasični dilemi Ronaldo – Messi ronaldovec …
Niti približno! Nikoli nisem bil, nikoli ne bom. Messi je nogometna številka ena naših časov in vseh časov. Tega, kar dela on, ni nikoli delal nihče. Ronaldo se mu najbolj približa z nekimi drugačnimi karakteristikami, to pa je tudi vse.
Delujete neverjetno samozavestno. Delujete, kot da ste dosegli točko, na kateri se zavedate svojih vrednosti in na kateri s tem nimate nobenih težav?
Tudi v tem pogledu sem se spremenil po bolezni, o kateri je bilo toliko govora v zadnjih mesecih. Glejte, če nekaj mislim o sebi, ne vidim razloga, da o tem ne bi odkrito govoril. Sem zelo poseben primer. Nogomet sem postavil na stranski tir, kar se sliši nadvse nenavadno in za marsikaterega igralca bi bil to konec. Zame pa je bil nov začetek, kajti to me je zares sprostilo, s takim razmišljanjem sem začel igrati povsem razbremenjeno. Uživati. Nogomet kot celota me sploh ne zanima več, zelo rad pa ga igram. Finala lige prvakov praktično nisem gledal, tekme me ne zanimajo, počnem druge stvari. Ko pridem na treninge in na tekme, uživam, naredim svoje, nato pa grem domov, kjer se igram z otroki in razmišljam o drugih stvareh.
Nikoli si ne bi mislili, da boste postali tako družinski človek. Zdi se, da vam to zelo ustreza.
Postal sem takšen družinski človek in to mi tako zelo prija, da sploh ne razmišljam več o svojem poklicu. Toda prav zaradi tega sem v svojem poklicu postal boljši, kot sem bil kadarkoli. Neverjetno uživam z otroki – to je moje zadovoljstvo, to je moje življenje, priti domov je zame največje mogoče zadovoljstvo. Tam res na polno uživam in le želim si lahko, da bomo vsi ostali zdravi.
Kot ste omenili, je bilo veliko govora o vaši bolezni, o strahu, ki ste ga ob tem čutili in ki vas je zaznamoval ter spremenil. Kako ste po tej izkušnji doživeli bolezen Igorja Benedejčiča, s katero se je na žalost začel aktualni zbor slovenske reprezentance?
Zelo me je prizadelo, marsikaj sem podoživel, na srečo pa se je očitno tudi v Benetovem primeru vse razpletlo dobro. Ko slišim, da je vse v najlepšem redu in da dobro okreva, je to seveda pomembnejše od vseh nogometnih in tekmovalnih skrbi. Kar zadeva slednje, pa mislim, da nas je dogodek dodatno poenotil in nam dal dodatno željo priti do odmevnega rezultata. Do uspeha, ki bi ga posvetili njemu. Ob tem pa se moramo zavedati, kako pomembno je vse početi z užitkom in veseljem, saj nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi jutri.
Vi veste veliko o tem: sami ste prestajali težke čase, doživeli ste to, kar se je zgodilo Benedejčiču, dobro ste poznali tragično umrlega kapetana Fiorentine Davideja Astorija.
Vsi ti dogodki te zaznamujejo, spremenijo tvoj pogled na življenje. Stremim k temu, da bi čim bolj in čim več užival z ženo, z otroki, z bratom. Kolikor le lahko, hočem z njimi preživljati kvaliteten čas, kajti spoznal in občutil sem, kaj vse se lahko zgodi, kaj vse lahko prinese življenje. Tudi zaradi tega se je nogomet pri meni znašel na stranskem tiru; ne bom rekel, da tekme serie A igram, kot bi jih igral s prijatelji, saj to vendarle ne bi bilo realno. Toda zagotovo veste, kaj želim povedati.
Ob obletnici Astorijeve smrti smo videli vaše solze žalosti, ob Atalantinih uspehih malodane solze sreče; ste postali bolj čustveni?
Ne bi rekel, da sem postal bolj čustven, vsekakor pa bolj pokažem, kaj čutim. Nikoli nisem mogel kazati nečesa, kar je kdo želel, da bi pokazal iz kakšnega koristoljubnega razloga. Če česa ne čutim, tega ne morem pokazati in ne bom pokazal. Jaz sem jaz in to hočem ostati; nikomur mi ni treba dokazovati in kazati nečesa, kar nisem jaz in v kar ne verjamem.
Nikoli prej niste proslavljali zadetkov tako, kot ste jih na odločilnih tekmah v boju za uvrstitev Atalante v ligo prvakov.
Občutil sem res velikansko željo, iz katere je prišlo vpitje, kakršnega tudi sam od sebe nisem bil vajen. Šlo je za nekakšno kombinacijo mojih osebnih ciljev in ambicij, zgodovinske priložnosti moje ekipe in vsega, kar mi je ta klub dal, kar so mi dali ljudje v njem, ki so se do mene vedno vedli edinstveno. Uvrstitev v ligo prvakov me je še posebej motivirala. Seveda sem si želel osvojiti tudi pokal, a če bi pred finalno tekmo moral izbirati le enega od teh dveh dosežkov, bi izbral ligo prvakov. O tem nisem nikoli govoril, a bilo je tako.
Zdaj boste v tem tekmovanju igrali v vsakem primeru?
O tem ste lahko prepričani. Ne zanima me nič drugega. Hočem igrati v ligi prvakov, liga prvakov spada v paket na tisti ravni, na kateri želim biti. Rad bi jo igral toliko časa, dokler bom sposoben kazati tako kakovostne predstave, nato pa se bom umaknil.
Kdaj bo slovenska reprezentanca spisala nekaj takega, kot je spisala Atalanta?
Če bomo pravi v glavah, to vsekakor lahko naredimo. Moramo biti pravi v glavah, ne smemo dvomiti, ne smemo niti razmišljati o neuspehu, ostalo pa neizpodbitno imamo. Imamo kakovost, viden je napredek, imamo novega selektorja, ki je pravi človek na pravem mestu, imamo številne odlične igralce, tako da nihče nima zagotovljenega mesta v prvi enajsterici.
No, razen vas …
Hkrati pa bi rajši videl, če bi imel še močnejšo konkurenco. To bi bilo bolje za reprezentanco in tudi zame. Vsi vedo, da ne maram sedeti na klopi – tako je vedno bilo in tako vedno bo. In kadar mi sedenje na klopi zaradi močne konkurence grozi bolj, zagotovo dam več od sebe.
Se vam zdi, da ste zaradi tega reprezentanci doslej dali premalo? Vsaj premalo konkretnega z vidika zadetkov in asistenc, kot vas je zadnjič na tiskovni konferenci izzval selektor Kek?
Vedeti moramo, da sem tip igralca, ki ga rado odnese, če ne pride do žoge. V tem primeru grem nazaj, pomagam v obrambi, sam iščem žogo. Mislim, da konkretnejšega učinka v izbrani vrsti bolj kot zaradi česarkoli drugega nisem dosegel prav zaradi tega. Pomembno je oboje. Če uspem biti spredaj, je moja odgovornost dosegati zadetke. Če grem nazaj, pa opravim drugo delo in morajo odgovornost spredaj prevzeti drugi. Bolj kot za karkoli drugega igram za rezultat.
Sta tekmi v Avstriji in Latviji že tekmi za biti ali ne biti?
Ne bi jima rekel tako. Sta pa zagotovo izjemno pomembni – sploh zato, ker je na prvih dveh sicer bilo mogoče videti napredek, a ni bilo dovolj tistega najbolj pomembnega. Saj veste, igra se za točke in mi jih nismo vzeli dovolj. Ker pa tega ne moremo spremeniti za nazaj, je treba stvar popraviti na naslednjih obračunih. Imamo pa tudi odgovornost do navijačev, kajti slišim, da smo v njih nekaj zbudili in da bomo imeli v Celovcu izjemno podporo.
Selektor je govoril o tem, da imate kar nekaj fizičnih težav, zadnjič ste v Italiji govorili celo, da imate sto različnih težav?
Številka je seveda malce pretirana, a po tako naporni sezoni se mi vleče marsikaj. Ne gre toliko za utrujenost, pač pa bolj za kopičenje fizičnih preglavic, ki bi jih lahko odpravil s počitkom. Ne bo pa nobenih težav z mojim nastopom in s pripravljenostjo za ti dve tekmi, to vam zagotavljam.
Slovenska javnost je izjemno dovzetna za velike športne zgodbe in uspehe – si želite skočiti na vlak Luke Dončića, Gorana Dragića in Primoža Rogliča, ki je sprožil zadnje manije?
Če ne bi čutil točno take želje, o kakršni zdaj govorite, sploh ne bi prihajal v reprezentanco. Želim si predstavljati državo na velikem tekmovanju in želim začutiti to, kar je mogoče v Sloveniji videti ob največjih športnih uspehih. Želim si obnoreti slovensko javnost. Neumnost je govoriti o čem drugem: ta želja je tako zelo velika, da je sploh ne znam ubesediti.
Ob spremljanju kolesarske dirke po Italiji je sloviti časnik Corriere della Sera o Sloveniji pisal kot o športnem fenomenu, po katerem se mora Italija zgledovati. Kako si to razlagate?
Izjemno sem ponosen na slovenske športne dosežke in na to, kako zelo nas zaradi tega cenijo v Italiji. Ponavadi v Italiji govorijo zgolj o Italijanih, prav neverjetno pa je, kolikokrat so pri tem izjeme ravno športniki iz Slovenije; nazadnje prav Roglič, ki ste ga omenili. Nisem mogel verjeti, koliko ljudi me je vprašalo zanj in nato vse skupaj navezalo na še nekaj izjemnih Slovencev, ki so zaznamovali zadnje športno leto. Izjemno jih presenečamo, pa čeprav se ne zavedajo povsem, kako majhni smo in koliko vrhunskih športnikov imamo. Se pa zavedajo, kako zelo se znamo v športu postaviti zase, stopiti skupaj, dihati kot eno. Zelo radi bi marsikaj od tega pobrali od nas, a ne morejo, ker se s tem rodiš.
