ILIČIĆ skrajno ISKRENO: Da me kličejo BABICA? Kje pa! Naj vam zaupam, kakšen je moj vzdevek!

Čeprav vam v Bergamu nikakor ni hudega – celo daleč od tega – in čeprav to italijansko mesto ni daleč, pa v zadnjem obdobju vselej kar žarite, ko pridete domov. No, tako je vsaj videti …

Res je tako, čisto zares je tako. Pripravljalni tabor slovenske reprezentance je le streljaj oddaljen od tam, kjer sem odraščal, tukaj je moja družina, tukaj so moji prijatelji. Zelo lepo je priti v neposredno bližino doma, še lepše pa je sem priti z namenom igrati za slovensko reprezentanco in z njo narediti nekaj velikega, pomembnega. Zato sem tukaj in naredil bom vse, da pridem do tega – sem izjemno motiviran.

Že jeseni so bili vaši nagovori izjemno motivacijski, tokrat delujete še bolj zagreti, še bolj zagrizeni. Veliko ste že govorili o tem, da so vas predvsem življenjski dogodki v zadnjih letih spremenili, a nemogoče je, da vas o tem ne bi ponovno povprašali.

Razumljivo, resnično je prišlo do velike spremembe. V prvi vrsti se je spremenila, kot temu rečemo, glava. V prvem trenutku sem dozorel v glavi in s tem našel tisto konstantnost, ki mi je manjkala. Saj sem že pred leti znal odigrati kakšno res dobro tekmo, a sem se nato precej izgubil. Zdaj sem ves čas na podobni ravni, vse mi gre kot po maslu in izjemno sem zadovoljen. Nikoli mi ni bilo težko prevzemati odgovornost, a zdaj to počnem ob bolj izrazitem uživanju v nogometu. Zagotovo me je spremenila družina, spremenili so me otroci, spremenila me je tudi bolezen, o kateri je bilo veliko govora. Ob tem sem dozorel tudi kot človek; ne obremenjujem se z nepomembnimi stvarmi, uživam v svojem poklicu in se na vrhuncu moči počutim bolje kot kadarkoli. Upam, da bo trajalo čim dlje, in s tako mentaliteto bom igral, dokler bom tako motiviran, kot sem zdaj. Ko ne bo več želje po dokazovanju in uspehih, pa bo čas, da končam.

So te kvalifikacije vaša zadnja reprezentančna priložnost?

Ne, ne, ne razmišljam tako. V življenju ni zadnjih priložnosti, to preprosto ne obstaja. Seveda moj čas ni neomejen in zagotovo si ne morem privoščiti, da bi na reprezentančno veliko tekmovanje čakal dvajset let. A ne čutim nikakršnega časovnega pritiska, sem pa vsekakor tukaj, da bi zadeve na pozitivno obrnil v najkrajšem mogočem času. Iz več razlogov: če se ne bom uvrstil na evropsko prvenstvo, se bom morda na svetovno – niti ne razmišljam o tem, da se ne bi zgodilo in da bi ostal brez. Tako zelo sem motiviran in tako zelo sem prepričan, da nam bo uspelo, da ne razmišljam o ničemer drugem. Celo ko nisem bil sposoben zares stati na nogah, sem prišel, da bi podprl in pomagal. Zdaj sem tukaj v najboljši formi in moj cilj je skupaj s soigralci pozabiti na neuspehe, se dvigniti in popraviti vse, kar smo delali narobe.

Martin Metelko

Bil sem njegova izbira, ko so me pripeljali v klub, in nekaj vpliva je na moj razvoj pri Atalanti zagotovo imel. Sem pa nasploh zelo dobro zadel ekipo, ki sem jo izbral, kajti kot ustvarjena sva drug za drugega. V Bergamu mi ustrezajo mnoge stvari in to je sovpadalo s spremembami, ki so se zgodile pri meni, za nameček pa sem se tudi sijajno fizično pripravil. Vsake tri dni sem sposoben odigrati celotno tekmo na izjemno visoki ravni, trener me zna postaviti na pravi položaj in me izkoristiti na najboljši mogoči način, zaradi tega pa smo zelo uspešni tudi skupaj in nasploh je v tem trenutku vse tako, kot mora biti.

Zveni, kot da ste v življenjski formi?

Vsekakor. Že ko sem se jeseni vračal po bolezni, mi je šlo odlično, zdaj pa sem zagotovo pripravljen bolje kot kadarkoli in nasploh boljši kot kadarkoli. To je trenutek, ko najbolj uživam in ko si tudi želim narediti še kakšno stopničko višje. Tudi na klubskem področju, a v tem trenutku se želim osredotočiti na stopničko, ki bi jo rad naredil z reprezentanco.

Od kod ta nenadna odločitev, s katero ste se postavili kot vodja te reprezentance? Zgodilo se je z danes na jutri, iz enega ekstrema v drugega. Ne govorimo o igrišču, tam ste bili že dalj časa eden najboljših, toda ob njem se je na hitro zgodila velikanska sprememba.

Strinjam se, da sem na igrišču vedno kazal, da želim prevzeti odgovornost in se izpostaviti kot nekdo, ki mora dati nekaj več. Tudi ko mi ni šlo, sem se tako počutil in tako ravnal. Morda pa se je res zgodila velika sprememba, kar zadeva prevzemanje odgovornosti pred vami, mediji. Začutil sem, da ta reprezentanca in v njej ti fantje potrebujejo tovrstno podporo, tovrstno pomoč. Da mora nekdo stopiti tudi pred vas in na določen način povedati določene zadeve. Tudi zato sem prihajal, ko realno nisem bil sposoben igrati, kajti zavedal sem se, da fantje morda ne razumejo nekaterih stvari, da ne razumejo razlike med predstavami v klubih in reprezentanci, da potrebujejo pomoč nekoga, ki morda razume njih in vas.

Zanimiva je ta teza o odgovornosti pred nami, mediji. Ravno na tem področju je razlika morda res največja, kajti najprej več let niste spregovorili niti besede, nato pa ste začeli nastopati kot glavni govornik, vzamete si čas za vse, vaši medijski nagovori delujejo kot oglasni spoti za reprezentanco, za nogomet …

Glejte, drži, vse drži. Tako pač je, zdaj uživam tudi v tem. Nikoli nisem imel težav z vami, to najbolje veste – sem pa čutil, da se moram držati zadaj, dokler ne bo čas, da stopim v ospredje. Kot rečeno, napočil je. Tudi zato, ker sem v zelo specifičnem položaju moral pomagati mlajšim reprezentantom. Zdaj pa je čas, da se v vseh pogledih dvignejo tudi oni – sploh pod takim selektorjem, ki je pravi motivator in zelo kakovosten strokovnjak, s katerim bi nam moralo lažje iti tudi na tekmah, na katerih ne steče in na katerih je, kot pravijo Italijani, treba znati trpeti.

Omenili ste Matjaža Keka, ki se je vrnil na čelo izbrane vrste. Ko je zaključeval svoj prejšnji mandat, se je začenjal vaš vzpon. Tedaj ste že blesteli v Italiji, a v reprezentanci pravega prostora pod tedanjim in sedanjim selektorjem niste dobili, čeprav s(m)o mnogi želeli in upali, da se bo to zgodilo. Ali tisto obdobje kakorkoli vpliva na vajin današnji odnos?

Neeeee, niti približno. Logično je, da sem si takrat želel igrati, in vem, da sem tudi imel podporo določenega dela javnosti. Še več, imel sem veliko željo, kar je najbolj normalno in logično, selektor pa je imel pač svoje načrte. Sem bil jezen? Jasno, a vsak igralec za razvoj in dobro igro potrebuje tudi nekaj jeze na trenerja ali na kogarkoli, da jo potem na igrišču sprosti z dokazovanjem svoje kvalitete. Pod črto do Keka nikoli nisem gojil nikakršne zamere; jezen sem bil zgolj zaradi dejstva, da nisem igral, sem pa razumel in spoštoval vse odločitve. 

Govorite o jezi, ki jo nogometaš včasih potrebuje, a hkrati se zdite kot nogometaš, ki deluje najbolje, ko je najboljše volje in ko o jezi ni ne duha ne sluha?

Hotel sem reči, da je v določeni fazi razvoja normalno, če si jezen zaradi kakšnih odločitev, sploh če zaradi njih ne igraš. In da ti ta jeza lahko pomaga, da se dokažeš, ko priložnost nato dobiš. Dolgoročno pa pri meni seveda deluje bolje, če ne čutim nikakršne jeze. Najboljši sem, kadar uživam, kadar sem sproščen in mi je moj poklic v veselje.

Jurij Kodrun

To je res dobro vprašanje, in če bi poznal odgovor, se zdaj ne bi pogovarjali o tem, saj bi ekipa že nekaj časa vedela, kako in kaj, ter bi temu primerno odigrala prejšnje tekme. Zelo pomembno je pozabiti, kar je bilo, in v čim večji meri obrniti povsem nov list. Treba se je sprostiti, tukaj so povsem nove tekme v povsem novi zgodbi, tukaj so velike priložnosti za dokazovanje. Čas je, da vsi slovenski reprezentanti formo, ki jo prinesejo iz klubov in ki je ponavadi zelo dobra, pokažejo tudi v reprezentanti ter ji dajo največ, kar ji lahko. Ni preprosto, a tega se naučiš z leti in zdaj smo že toliko časa skupaj, da bi zadevo morali obrniti. Čas je, da pokažemo prave igre in dosežemo prave rezultate.

Rekli ste, da ne gojite zamer do Keka. Kaj pa zamere do Jana Oblaka; jeseni ni igral za slovensko reprezentanco, pravzaprav je že zelo dolgo, odkar je nazadnje stal v njenih vratih – medtem ko ste bili vi vedno tukaj, prevzemali odgovornost, odgovarjali tudi na neprijetna vprašanja. Čutite, da bo v garderobi zaradi tega kaj težav?

Prepričan sem, da jih ne bo. Prepričan sem, da mi nismo taki ljudje in taka ekipa, da bi okrog tega zganjali cirkus. Vi imate svoje informacije, želeli ste izvedeti čim več, lahko pa vam povem, da z naše strani ni bilo nič posebnega in vsakogar smo pripravljeni sprejeti. Če se je v tistem trenutku odločil, kot se je, smo se pač morali znajti brez njega; ni bilo druge. Zdaj je nazaj in je eden od nas, ne potrebujemo nikakršnih sestankov ali česarkoli, kajti vsi skupaj se preveč dobro zavedamo, kaj je pred nami in kako zelo pomembno je stopiti skupaj za skupni cilj. Zavedati pa se moramo tudi, na kakšni ravni igra Jan in kaj lahko tak vratar predstavlja za našo reprezentanco.

Selektor sicer govori o duhu 24 kapetanov, a nekdo bo moral biti kapetan, nekdo bo moral nositi kapetanski trak. Mislite, da lahko glede na vse dogodke v prejšnjem obdobju selektorjeva odločitev – kakršnakoli pač bo – pusti kakšne posledice v odnosih med reprezentanti? Lahko pride do slabe volje?

Pri meni zagotovo ne. Ali jo lahko pusti pri kom drugem, pa morate vprašati njih. Če kdo čuti, da bi bil rad kapetan, in če misli, da to tudi kaže na igrišču, naj dvigne roko in prevzame odgovornost. S tem nimam težav in jih nikoli nisem imel; sem ne prihajam, da bi nosil trak, temveč da bi nekaj naredil za to reprezentanco, za to državo, da bomo vsi skupaj srečni, da bomo vsi skupaj uživali.

Jurij Kodrun

To je povsem druga zgodba. Rekel sem, da ne prihajam s ciljem biti kapetan. Če bi mi trak ponudili, pa bi ga seveda sprejel ter bi mi bilo v čast in zadovoljstvo biti kapetan Slovenije. Pripravljen bi bil sprejeti to odgovornost, bilo bi mi celo v veselje. Toda z enako odgovornostjo bom igral, če bo kapetan kdo drug, in z enako zavzetostjo bom želel doseči tisto, kar je najbolj pomembno – da bomo kot ekipa pravi na igrišču.

V Italiji se je veliko pisalo o tem, da vas v Atalanti v garderobi kličejo Babica, ker tudi ob najboljših predstavah delujete, kot da se na trening in tekme privlečete. Je pri tem kaj resnice?

Niti malo. Ne bom rekel, da je to medijska izmišljotina, kajti dejansko je o tem govoril trener – je pa to očitno govoril v trenutku, ko je bil posebej evforičen in je želel biti zabaven. Nekaj se je pač spomnil, nimam nič proti, a zadeva ne drži. Imam kopico drugih vzdevkov, Babica pa ni med njimi. (smeh)

Imate druge vzdevke? Na primer?

Kar nekaj se jih je nabralo, niti sam ne vem, koliko.

A eno mora izstopati? Dajte, no …

Dobro, naj bo, lahko povem. Že nekaj časa me v slačilnici nihče ni poklical po imenu, temveč me vsi kličejo preprosto Prof. Torej skrajšano za Professore oziroma po naše Profesor. To se je zdaj res prijelo, mojega imena ne boste več slišali. Vsi me kličejo Prof in na ta klic se moram obrniti, sicer so težave. (smeh)

No, sliši se kot sijajen vzdevek, predvsem pa precej boljši kot Babica …

Se strinjam, se strinjam. Mah, pozabite Babico, to nima zveze z ničimer, to je čista izmišljotina.