Njegova želja je bila, da bi Slovenija zakorakala proti velikim uspehom, pa četudi brez njega, ki je reprezentanci še želel pomagati, pa ga Tomaž Kavčič ni potreboval. So se pa čas in okoliščine vendarle zložile tako, da je bil zdaj pravi trenutek za držanje obljube. Namreč obljube, da bo, ko bo prišel pravi trenutek za spregovoriti, to storil v intervjuju za naš in vaš časopis. To je ta trenutek. In to je ta intervju. V njem pa – logično – omenjeno slovo, omenjeni Kavčič, pa tudi Kevin Kampl, Jan Oblak, njuna dejanja in razlogi zanje, Valter Birsa, Josip Iličić ter vse, kar je na tak ali drugačen način zaznamovalo zadnjih 12 mesecev slovenske izbrane vrste.
Poslovili ste se pred napol (ali celo še bolj) praznimi tribunami in v precej komornem ozračju. Verjetno ste pričakovali vse kaj drugega, potem ko ste reprezentanci dali dolga leta, zdravje in še kaj. Kako ste se počutili na zelenici Stožic?
Moja žeja je bila nekega dne odigrati poslovilno tekmo, tako čisto pravo. A kot gotovo veste, je nisem želel odigrati tedaj, temveč pozneje. Tudi čez več let, če mene vprašate. Ko bi se pač odločil sam oditi, kar se v tem primeru nisem, a k temu se bova gotovo vrnila. Tedaj, ko se je to pač zgodilo, ni bilo časa, ni bilo prostora, ni bilo primerne klime in primernega nasprotnika. Bila je pač tista dogovorjena prijateljska tekma proti Belorusiji, in ker je bila odločitev selektorja takšna, kakršna je bila, pač ni šlo drugače. Ta tekma je bila edina možnost, po svoji želji sem odigral pet minut in vesel sem, da sem imel to možnost. Seveda pa bi si še precej bolj želel, da bi bil stadion poln, da bi bila klima drugačna in da bi predvsem imel vpliv na to, kdaj bi se vse skupaj zgodilo. Tako pač nisem mogel narediti nič, vzel sem edino, kar je bilo na voljo.
Kot ste rekli, poslovili ste se tudi v trenutkih, ko se sploh niste želeli posloviti in ste za reprezentanco želeli igrati še naprej. Takrat ste to sprejeli zelo mirno, neverjetno korektno – kaj lahko o vsem skupaj poveste zdaj?
Niti za trenutek nisem skrival, kaj je moja odločitev, kaj je moja želja. Tudi sam sem seveda pri teh letih razmišljal o reprezentančni prihodnosti in se odločil, da želim igrati še naprej. Kar sem tudi jasno povedal tako tedanjemu selektorju Tomažu Kavčiču kot javno. Pred prvim zborom se je selektor odločil drugače, jaz pa sem to odločitev res sprejel drugače, kot bi jo kdo drug. Tak pač sem. Bil sem ponosen na svojih 15 let in nisem dovolil, da bi mi stvar, ki se mi je nepričakovano zgodila, vse to pokvarila. Obrnil sem na pozitivno, kolikor se je dalo, ostal sem zbran, osredotočil sem se na lepe spomine, se s ponosom poslovil in nisem dovolil, da bi se končalo s kakšno dramo.
Vas je na kakšni točki imelo, da bi vse skupaj nekam poslali, da se ne bi prikazali v Stožicah in da bi preprosto odšli? Se vam ni zdelo vse skupaj preveč ponižujoče, da bi požrli tako, kot ste?
Čutil sem marsikaj, to je jasno. Nisem pričakoval tega, kar se je zgodilo, in težko tudi rečem, zakaj se je zgodilo. To je res vprašanje za bivšega selektorja, če bo kdaj čisto konkretno odgovoril nanj. Jaz ne bom govoril o tem, kako so bili videti najini sestanki in kaj se je na njih dogajalo. Ni bilo lahko, sploh ker se mi je februarja zdelo, da moja odločitev pomeni nadaljevanje moje reprezentančne kariere, marca pa je bilo nato drugače. Bil sem jezen, seveda sem bil jezen, ni bilo lahko zapreti reprezentančnega poglavja na tak način. A svojih 15 let nosim v srcu – tudi tista leta, ki niso bila bleščeča in lahka –, odšel sem z dvignjeno glavo in tega mi ne more vzeti nihče. Slačilnico sem si delil s sijajnimi igralci, z različnimi osebnostmi, veliko sem se naučil, pozneje pa sem veliko tudi delal na tem, da bi se mlajši veliko naučili od mene. Miren sem, ničesar ne obžalujem, bivši selektor pa ve, zakaj se je odločil, kot se je, in kako na to odločitev gleda danes.
Zelo lepo ste povedali, a če si lahko drznemo, niste odgovorili na vprašanje, ali ste bili blizu tega, da bi vsem skupaj rekli … no, saj razumete, kaj res grdega?
Ne nisem, res nisem razmišljal v tej smeri. Ne bi bilo prav zaradi vsega, kar sem doživel v reprezentanci in zaradi mnogih ljudi, ki so me vsa ta leta obkrožali. Vključno seveda z navijači. Kot sem rekel, odločil sem se, da bom odšel s poslovilno tekmo – kakršnokoli pač – in ponosno. To se mi je zdelo bolj pomembno kot karkoli drugega.
Če me nekdo ne potrebuje in mi to jasno pove ...
Tomaža Kavčiča že dobrega pol leta pozneje ni več na položaju. Kako to vidite, kako to dojemate, čutite nekakšno zadoščenje, pravico?
Ne morem reči tako, res ne morem. Ne čutim tako. Bilo bi najlažje, a nisem tak človek. Ne čutim zadoščenja, kaj šele nekega zadovoljstva. Slovenija tako težko zgradi kakšne uspehe, da je tudi mojih 15 let sestavljenih iz petih resnično dobrih let in iz desetih let – ne bom rekel mučenja, vsekakor pa garanja, prebijanja, iskanja rešitev. Ne morem čutiti zadoščenja, ker temu selektorju ni šlo in ker z njim ni šlo Sloveniji. Še več, zelo slabo sem se počutil, zvijalo me je v trebuhu in čutil sem tesnobo ob teh neuspehih, porazih, slabih predstavah. Ko sem gledal te tekme, sem čutil predvsem to, predvsem v tem pogledu in na tak način mi ni bilo niti približno vseeno. Vedel sem, koliko časa smo gradili ugled te reprezentance, in počutil sem se grozno, ko se je vse tako hitro porušilo.
Rekli ste sicer, da ne boste razkrivali vajinih pogovorov, a vseeno – ali lahko nekaj poveste o tem, kaj je bil glavni razlog? Sta se slišala še kdaj pozneje ali v zadnjem času?
Rekel je, da me ne potrebuje, rekel je, da me ne vidi v tej reprezentanci. Več težko povem tudi zato, ker z njim nisem hotel iti v neke podrobnosti. Te besede so tako močne, da so mi bile dovolj. Če me nekdo ne potrebuje in mi to jasno pove, mi to pove vse. Lahko pa več o tem, kako in zakaj, pove le sam. Še enkrat bi rad le povedal, če prej ni bilo jasno. Ko sem se februarja odločil, da bom igral, mi je bilo potrjeno, da bo tako. Marca je bila odločitev drugačna in nisem si hotel razbijati glave s tem, zakaj. Sprejel sem odločitev, šel pred zid, zadeva je bila končana.
Kavčiču zamerite?
Ne kuham zamere, ne kuham maščevalnosti. To ni moj slog.
Kakšno vlogo je pri vašem slovesu odigral Kevin Kampl? Urbana legenda oziroma javna skrivnost pravi, da je svoje igranje za Slovenijo pogojeval s tem, da vas v reprezentanci ni več?
Resnično se nisem spuščal po sledeh teh govoric in jih nisem raziskoval. Ni me zanimalo. Če sta Kevin in bivši selektor res imela kaj takega, to vesta onadva. Če je tako, morata to nositi v sebi, jaz pa v sebi nosim ponos zaradi svojih 15 let v reprezentanci.
Ste pa potrdili, da te govorice poznate?
Vsekakor jih poznam. A res nikoli nisem v zadevo vrtal do te mere, da bi vedel, koliko je resnice. Zdelo se mi je škoda časa, pozornosti, energije.
Ne pride v poštev igranje za reprezentanco, ko imaš pet minut časa
Danes, le dobrega pol leta pozneje, tudi Kampla ni več v reprezentanci; sporočil je, da za Slovenijo ne želi več igrati. Kako to vidite, kako to doživljate?
Vsi igralci, ki smo igrali, ki igrajo in ki še bodo igrali za reprezentanco, morajo vedeti eno stvar: Slovenija je pred katerimkoli posameznikom. Pred dvema dnevoma sem od Luke Modrića, ki je osvojil vse, kar je mogoče osvojiti, slišal besede o tem, da ni pomembno, kje se igra in kateri igralci igrajo – pomembno je, da igra reprezentanca države. Reprezentanca je pred vsemi in pred vsem. Tudi če imamo igralce, ki prihajajo igrat za reprezentanco s 60 ali 70 odstotki predanosti, bi bilo pošteno, da preprosto javno povedo, da je tako, in naj prepustijo mesto drugim. Vse ostalo je izdajanje samih sebe in izdajanje soigralcev. Samo ekipa lahko naredi igralca, nikoli obratno. Če kdo tega ne čuti, če kdo ne želi igrati za ponos in grb pred denarjem ali čemerkoli podobnim, je resnično bolje, da za reprezentanco ne igra. V Kamplovem primeru je seveda škoda, da je Slovenija izgubila tako kakovostnega igralca. A če čuti, da ne more biti pri stvari stoodstotno … No, kot sem povedal. Bolj konkreten razlog je seveda vprašanje zanj – če bo kdaj hotel, bo povedal. Mi je pa žal, da se take stvari dogajajo, in si jih s svojim načinom razmišljanja težko razložim.
Vaš brat je bil na družbenih omrežjih oster do Kevina in je kazal navdušenje, ko je objavil reprezentančno upokojitev. Kar je dajalo slutiti, da so ljudje okoli vas na Kevina jezni, da ste morda tudi vi.
V prvi vrsti morate vedeti, da je moj brat izjemno velik navijač slovenske reprezentance, ki je redkokdaj spustil kakšno tekmo na gostovanju, kaj šele na domačih tleh. Jasno je, da se spušča v reprezentančna vprašanja in da se ga je Kamplovo slovo dotaknilo. Resnično mislim, da pri tem ni šlo za osebno zadevo, ki bi bila povezana z mano. Mislim, da za reprezentanco hoče najboljše in da je razmišljal tako kot jaz: če kdo ni stoodstotno pri stvari, naj v reprezentanco ne hodi. Verjamem, da je njegova reakcija prišla s tega naslova. In čisto prav mi je, da je to javno povedal. Je pa tudi zanj moja reprezentančna zgodba končana zadeva in mu je bilo tako kot meni hitro jasno, da stvari ne more spremeniti, zato ni izgubljal ne časa ne energije z razbijanjem glave.
Zamerite Kevinu, da je končal na tak način, ne da bi se sploh poslovil in zadevo razložil? Čisto tako, ali mu zamerite kot nekdo, ki je bil vedno na voljo in je edini odigral 100 tekem?
Mislim, da sem že pred časom to dal vedeti, da je vedno treba biti jasen do tistih, ki ne želijo igrati za reprezentanco. In tudi do tistih, ki delujejo po sistemu bi – ne bi. Že pred časom sem se zavzemal za to, da se Nogometna zveza Slovenije od takih igralcev ogradi in da ne pride v poštev igranje za reprezentanco, kadar imaš pet minut časa. Prav tako sem bil vedno mnenja, da se mediji preveč ukvarjajo s takimi posamezniki, namesto da bi se osredotočili na igralce, ki so tukaj in ki želijo igrati. Ni zamer, je pa jasno, kaj si mislim. Verjamem, da to razume vsakdo. Hkrati verjamem, da bi bilo pošteno, da bi Kevin javno in glasno povedal, zakaj se je tako odločil. Mi reprezentanti – oziroma nekdanji reprezentanti – pa vendarle nismo tukaj, da bi ugibali o razlogih.
Nakazali ste že dogodke pred dvema letoma. Kakšno vlogo ste odigrali jeseni leta 2016, ko je Kampl bojkotiral reprezentanco zaradi spora s Katancem, vi pa ste vodili skupino nogometašev, ki je Kamplu sporočila, da vas je pustil na cedilu?
Pogovor smo vodili starejši igralci, moja vloga je bila pri tem kapetanska, to naj bo jasno. So bili pa mlajši zraven in so ves čas vedeli, za kaj gre. Skupaj smo se odločili za tisto pismo, mislim pa, da smo enotnost najbolje pokazali na igrišču, saj smo ravno tedaj odigrali dve verjetno najboljši tekmi proti Slovaški in Angliji.
Če bi odločal jaz, bi zadevi Oblak prišel do dna minuto po tem
Torej niso držala namigovanja, da je bila reprezentanca takrat razdeljena? So se vsi strinjali z javnim sporočilom Kevinu?
Lahko trdim, da smo bili enotni, in navsezadnje se je, še enkrat, to nekaj dni pozneje najbolje pokazalo na igrišču. Seveda so bili nekateri igralci Kevinu bližje, saj so si bližje generacijsko, to je normalno. Toda zagotavljam vam, da so vsi vedeli, kako je na stvari in kaj je za ekipo tedaj najbolje.
Kakšno vlogo je takrat odigral Jan Oblak? In kakšno je odigral zdaj ob vašem slovesu – javna skrivnost je, da je Jan želel postati kapetan reprezentance?
Kar zadeva njegovo vlogo pred dvema letoma, velja zanj to, kar sem že povedal – vsi smo vedeli, kaj je najbolje. Zelo težko pa govorim, kaj se je dogajalo okrog mojega slovesa in odkar me ni več v reprezentančnem taboru. Zelo težko rečem, kaj vse so imeli bivši selektor, Oblak in še nekateri igralci, ki naj bi bili vmešani v te zadeve. Kakšni pogovori in dogovori so bili, tega resnično ne morem vedeti. So pa nekatere stvari, ki so se v tem času zgodile, za slovensko reprezentanco izjemna škoda.
Kako gledate na to, da Oblak že več kot leto dni ni igral za Slovenijo, in na vse, kar je naredil v tem času okrog reprezentance?
Seveda tako kot vsi ostali ne vem, kaj natanko se je zgodilo. Če gre za vprašanje kapetana, sem imel v karieri tudi obdobja, ko je bil pred menoj kapetan kdo drug, pa na zadevo nisem gledal nič drugače, kot sem gledal tedaj, ko sem bil kapetan. Seveda je biti kapetan čast, toda nikoli nisem imel niti najmanjšega problema s tem, če to nisem bil jaz. Predvsem pa se ni spremenila moja želja igrati za reprezentanco in moja odgovornost. Vedno sem prišel igrat za reprezentanco z največjim veseljem in se osredotočal na svoje naloge v ekipi. Ne razumem, da se je Jan zavil v molk – če ima kakršnekoli težave, bi bilo po mojem mnenju dobro, če bi o njih spregovoril. Kajti seveda je za vse nas zelo slabo, če tako velik šampion ne igra za Slovenijo.
Bi ga vi vzeli nazaj v izbrano vrsto ali je šel predaleč in bi se mu Slovenija morala odpovedati ne glede na njegovo izjemno kakovost?
Če bi odločal jaz, bi zadevi prišli do dna minuto po tem, ko je bilo prvič jasno, da okrog njegovega neigranja za reprezentanco ni vse čisto. Stališče nogometne zveze mora biti tukaj jasno: če kdo ne želi igrati za reprezentanco, je to seveda njegova pravica in njegova odločitev. Morajo pa biti stvari jasne, najbolj škodljiva je negotovost. Kdor želi igrati, je dobrodošel, kdor ne želi, naj to jasno pove. Ne glede na to, za katerega igralca in katero ime gre, pa velja le ena stvar: pomemben je grb, ne posameznik.
Bi se moral vrniti Samir Handanović? Imate kakšne informacije o tem, ali se želi vrniti?
Informacij nimam nobenih, okrog tega res ne vem nič. Težko je tudi reči, ali bi se moral vrniti in kaj bo z Oblakom. Je pa res neverjetno, da imamo dva tako fantastična vratarja, pa nobeden od njiju ne igra za slovensko reprezentanco. Morda pa bi bilo zanimivo vprašati Samirja, kaj o vsem skupaj zdaj meni on.
Brez pravil in hierarhije se je Kavčič očitno zanesel na napačne ljudi
Hvala lepa za nasvet, toda naj vas spomnimo, da je Sarma za slovenske medije nazadnje govoril pred več kot šestimi leti. Najprej tri leta že v času igranja za izbrano vrsto in seveda tudi po slovesu od reprezentance, ki je največja skrivnost v zgodovini slovenskega nogometa. Morda vi veste, kaj se je zgodilo in dogajalo?
Znotraj reprezentance ni bilo tedaj niti najmanjšega nesoglasja, ki bi lahko privedlo do Samirjevega slovesa od reprezentance. Kaj šele da bi bil kakšen spor. Samir se je tako odločil, o tem nam je povedal, resnično pa ne vem, kaj je imel z mediji, da so šle stvari tako, kot so šle. Lahko pa še dodam, da kolikor ga poznam, svoje odločitve o reprezentančni upokojitvi ne bo preklical. Če pa bi me presenetil in si premislil, bi takega šampiona in profesionalca pozdravil z odprtima rokama.
Tokrat se pojavljajo tudi obtožbe, da je v skrivnostnih okoliščinah reprezentanco odpovedal Rene Krhin – pripada podobni generaciji in podobni struji kot Kampl in Oblak. Kako gledate nanj?
Okrog Reneja moram povedati, da sva imela vedno super odnos. Je precej mlajši, a sva se odlično razumela, do mene je bil vedno pošten in iskren, na igrišču pa pravi profesionalec. Prvič slišim, da naj bi bila njegova tokratna odpoved sporna, in v njegovem primeru ne verjamem, da je sporna. Resnično ne verjamem. Mislim, da je on med tistimi, ki želijo igrati za Slovenijo in pri katerih mora na površje priti tisti karakter, ki ga je imela zlata generacija in ki smo ga nato imeli mi. Potrebujemo tako reprezentanco in take igralce – kljub temu da nas ni veliko in da ne moremo izbirati iz širokega bazena, pa res ne potrebujemo koga, ki bi ta karakter rušil s pristopom, ki iz tega ali onega razloga ni stoodstoten. Tisti, ki so stoodstotni ter prihajajo s ponosom in veseljem, naj se spet združijo in zgradijo pravo Slovenijo.
Kavčičev načrt je bil poustvariti duh mlade reprezentance; isti selektor, isti igralci, ista sekretarka reprezentance. Kaj je šlo tako zelo narobe, da so ljudje, ki bi morali držati najbolj skupaj, ekspresno povsem razpadli?
Mislim, da zadeve niso bile postavljene tako, kot bi morale biti. Da niso bila postavljena pravila, da ni bila postavljena hierarhija. Očitno se je bivši selektor zanesel na napačne ljudi in največ pričakoval od tistih, ki so mu dali zelo malo ali pa jih sploh ni bilo. Težko pa komentiram, kaj se je dogajalo po tisti moji poslovilni tekmi, saj me ni bilo več zraven in večinoma vem toliko, kot veste vi. Vsakdo ima svoj pristop, selektor je verjel v svojega, a se je izkazal za neuspešnega. V ospredju morajo biti red, disciplina in grb, v tem primeru pa je bilo očitno nekoliko drugače.
Ali lahko rečemo, da so Kavčiča fantje, ki jim je najbolj zaupal ali jim je želel najbolj zaupati, pustili na cedilu?
Če gledam od zunaj, tudi sam vidim tako in bi se s tako trditvijo strinjal. Od zunaj je vsekakor videti tako. A ne bi želel, da bi mi bila taka razlaga neposredno pripisana, kajti ne vem čisto, kaj se je zgodilo v praksi. Kdo je komu kaj obljubljal, kakšni so bili pogovori – tega ne vem. Bi pa moral vedeti, da bi slišali neposredno sodbo iz mojih ust.
Z novim selektorjem bi se rad dobil, a na igrišče se ne bom vrnil
Zakaj se je za reprezentančno upokojitev nenadoma odločil Valter Birsa? Je bila odločitev vašega klubskega soigralca, s katerim sta skupaj tvorila uspehe, povezana z vami?
Ima svoje razmišljanje, ima svoje poglede. Samo to lahko rečem. V danih okoliščinah je prišel do zaključka, da želi na tisti točki končati, to je javno povedal in za tem stoji. Ne verjamem pa, da je nanj vplivalo moje slovo oziroma to, kar se je dogajalo okrog mene.
Se čutite sposobnega za vrnitev v reprezentanco, če bi vas v njej želel imeti kak nov selektor? Si želite vrnitve?
Bil bi vesel, če bi me nov selektor – kdorkoli pač bo – res poklical, in rekel bi mu, da bi se z veseljem z njim dobil in pogovoril. Na igrišče pa se ne nameravam vrniti. Boštjana Cesarja kot igralca ne bo več nazaj v reprezentanco.
Niti če bi vam uredili povsem drugačno, vašim zaslugam bolj primerno poslovilno tekmo?
Pripeljite mi Ronalda … (smeh) Ne, ne, šalim se. Kot igralec sem zaključil, tu ni več poti nazaj. Ostalo pa … No, saj vam je jasno.
Mislite, da se bo na mesto selektorja vrnil Matjaž Kek? Kako se spominjate časov z njim na reprezentančni klopi?
Mnogi se ne spomnijo, a na začetku njegovega mandata smo se kar nekaj časa lovili in so stvari na neki točki kazale precej slabo. Potrebovali smo čas in nekaj potrpljenja, toda našli smo skupni jezik, ustvarili smo pravo ekipo in vsi veste, kaj smo dosegli. Tisto je bila res atomska reprezentanca, ki je rušila vse pred seboj, igrala sijajen nogomet. Dlake mi gredo pokonci, ko se spomnim, kako smo dihali skupaj, kako je z nami dihal celoten narod. Ne vem pa, ali se bo Kek zdaj vrnil, tega res ne morem vedeti. Ne vem, kakšni so pogovori in kakšno je njegovo razmišljanje. Če so našli skupni jezik, mislim, da bi bila to dobra odločitev. Če ima Kek v igri kaj drugega in pri odločitvi kalkulira, pa bo gotovo precej težje.
Kako je mogoče, da je slovenska reprezentanca padla na tako nizko točko? Kako doživljate njen izrazit neuspeh, kje so razlogi zanj in kje vidite mogoče rešitve?
Bodimo iskreni: razlogi so vse to, o čemer se pogovarjamo že več kot pol ure. Reprezentanca nima hrbtenice, že nekaj časa je ni nihče postavil. Skače se z ene na drugo stran, in ko se ladja na tak način začne potapljati, je ta proces zelo težko zaustaviti, še težje pa jo je dvigniti nazaj. Potem je to začaran krog. Ker poglejte, vsaka ekipa na tej ravni zna igrati nogomet in ti fantje v primeru te reprezentance ga znajo igrati zelo dobro. Vprašanje pa je samozavest, vprašanje je motivacija, vprašanje je želja. Če zadevo postavimo tako, so krivi tudi igralci in so to tudi sami priznali. Nikakor ni kriv samo selektor, je pa res – če ponovim še enkrat –, da mora biti hierarhija jasna, da morajo biti jasna pravila in da morajo ta sistem postaviti od glavnih ljudi na zvezi, prek selektorja, sekretarke, do igralcev, fizioterapevtov, ekonomov. Vsi morajo biti z jasno hierarhijo in jasnimi pravili osredotočeni na treninge, osredotočeni na tekme, saj je reprezentanca zelo specifična zadeva. Morda dandanes po svoje celo najtežja, a po drugi strani najbolj zanimiva.
Razlika med Iličićem v vzponu in z glavo na mestu je velika
Kaj menite o Josipu Iličiću? V zadnjem času se je postavil kot izrazit vodja reprezentančnega gibanja in pri tem zveni kar iskreno – ga tudi vi dojemate tako?
Že v prejšnjih kvalifikacijah je bil med bolj izkušenimi, zato je bil v tem mojem krogu, v katerem smo se pogovarjali o tem, kaj in kako je treba narediti. Že tedaj se mi je pokazal kot tak. Mislim, da je zdaj naravno, da prevzame odgovornost tako na igrišču kot zunaj njega in da s svojo angažiranostjo mlajše, manj izkušene povleče za seboj. Na prejšnjih tekmah je pokazal veliko in bi težko naredil kaj več, saj je bila ekipa resnično na nizki ravni. Mislim pa, da je s svojimi javnimi nastopi in z govorico telesa na igrišču naredil zelo pozitivne stvari zase in za reprezentanco, tako da resnično upam, da bo pri tem uspešen ter da bo reprezentanco usmeril na pravo pot.
Matjaž Kek se je pokesal, ker – imenujmo jo tako – južnoafriška reprezentanca Iličiću ni ponudila prave priložnosti na začetku njegove reprezentančne kariere. Kakšno vlogo ste takrat odigrali in v kakšnih odnosih ste z Iličićem?
Danes sem z Josipom v odličnih odnosih, nikoli nisva imela niti najmanjše težave. Odločal je selektor, on je bil seveda tisti, ki je sestavljal seznam nogometašev in sestavljal enajsterico. Ne spomnim se, da bi imeli pri tem kakšno vlogo igralci. Josip je bil tedaj v izrazitem vzponu, je pa treba vedeti, da vzpon v nogometu nikakor ni vse. Razlika med Iličićem v vzponu in Iličićem kot kompletnim igralcem z glavo na mestu, kar je danes, je kar velika. Kar je normalno. In mislim, da je normalno tudi to, čez kar je tedaj moral iti. Lahko bi imel nekaj več sreče, to je jasno, in lahko bi se mu odprlo nekaj več priložnosti, se mu zložilo nekaj več stvari. Ne verjamem pa, da se je zgodilo kaj neobičajnega, in mislim, da tudi Josip z glavo 30-letnika na stvari gleda drugače, kot je gledal z glavo 22-letnika.
Dodatno se Josip zdi dozorel in spremenjen zaradi vsega, kar se mu je dogajalo v zadnjem času. Tudi zaradi bolezni, o kateri veliko govori.
Mislim, da je kot osebnost v veliki meri dozorel že prej. In mislim, da je nanj ob tem dozorevanju pozitivno vplivalo, da ima več odgovornosti in da mora razmišljati tudi o pomembnejših stvareh, kot je zgolj igranje nogometa. Zagotovo pa je določeno vlogo zdaj odigrala tudi bolezen, kajti saj vsi vemo, da ima zdrav človek sto raznih želja, bolan pa ima le eno. Zelo vesel sem zanj, da se je dobro končalo, da je zdaj v tako sijajni formi in da o stvareh razmišlja tako, kot ga slišim v intervjujih.
Zakaj ste slovenski nogometaši včasih v reprezentanci dajali več kot v klubih, zdaj pa je ravno obratno in imamo, na primer, Benjamina Verbiča, ki je v klubu videti raketa, v reprezentanci pa precej drugače.
Zelo pomembno je, kako reprezentanca stoji in kako diha. Pozor, v klubu je lažje igrati bolje, saj igraš vsak teden, ves čas z istimi soigralci, ves čas skupaj treniraš, ves čas se igra na enak način. Ne pravim, da Verbič in podobni v reprezentanci niso stoodstotno pri stvari, imajo pa gotovo težavo s to specifičnostjo reprezentance, ki se v težavah kaže še toliko bolj. Tudi jaz sem potreboval določen čas, da je reprezentanca postala poligon, kjer sem igral najboljše. Predvsem pa se je okrog mene zgradila reprezentanca, ki mi je ta preskok olajšala. Zgoditi se mora eno z drugim, da bodo ti sijajni igralci, ki tako zelo dobro igrajo za klube, Sloveniji dali več – nekako se mora zgoditi ta nujni klik, s katerim imamo že kar nekaj časa težave.
