MIHA_KAVČIĆ Odkrito.si

Miha povsem gol na Pop TV? To je povedal!

Darinka Bukovnik, Natalija Zorman, bančni izpisek Svet24.si

Kdaj je "dobrotnica" izstopila iz Stranke Alenke ...

smrt, umiranje Petisvet

7 stvari, ki jih doživimo v trenutku smrti!

Darinka Bukovnik, Natalija Zorman, bančni izpisek Svet24.si

Kdaj je "dobrotnica" izstopila iz Stranke Alenke ...

matjaz kumelj 1 Svet24.si

Zavrnil je fotografiranje za znano porno revijo

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

lara ziga nominacija Njena.si

Ločili parček: Za obstanek v Baru se borita Lara...

Andrej Miljković
Andrej Miljković
6 08.09.2018 13:00:54

ČE ŽE REZULTATOV NI, SO VSAJ ODNOSI SLABI

Grega Wernig
Čeprav se je z veliko truda in volje morda mogoče strinjati, da je bilo na četrti tekmi slovenske izbrane vrste videti nekaj več prizadevanja kot na prvi, pa je ta korak naprej tako zelo majhen, da bi ga bilo mogoče pripisati naravni razliki med prijateljskim obračunom in nastopom v ligi narodov.

Predvsem pa je ta korak malodane zanemarljiv, če upoštevamo, kakšen skok smo pričakovali na tem področju ter kaj vse drugega je šlo (in gre) narobe na področju tehnike, taktike in uigranosti. Pa tudi na področju tistega, kar je bilo ob imenovanju glavni adut zdaj že pošteno načetega selektorja Tomaža Kavčiča.


Ena od glavnih težav v dolgem nizu težav slovenske reprezentance je dejstvo, da nas je izbrana vrsta prisilila sprejemati nesprejemljive kompromise. Že pred časom smo prišli do točke, na kateri smo bili pripravljeni celo podpisati za tehnično in taktično slabo predstavo, na kateri bi nogometaši pokazali vsaj željo, voljo, peno na ustih. To, kar bi moralo biti samoumevno, je postalo največja, nato pa celo edina želja tako slovenskih navijačev kot slovenskih medijev. Žalostno.

Tako kot je žalostno, da smo po dolgem nizu povsem brezkrvnih nastopov v četrtek zvečer sedeli pred selektorjem in se za trenutek celo bili pripravljeni strinjati z njim, da je bilo tokrat nekoliko bolje. Bolje kot v Celovcu ob njegovem debiju. Bolje kot proti Belorusiji ob prejšnjem domačem porazu. Ne bi se smeli strinjati. Niti malo. Četudi v selektorjevih besedah verjetno je nekaj resnice, pa bi bil po vseh nesprejemljivih kompromisih, ki smo jih v zadnjih letih sprejeli, tale kaplja čez rob. Mati nesprejemljivosti. Korak v brezno.

GW1_1377
Grega Wernig

Doslej smo sprejeli marsikaj, še posebej smo marsikaj sprejeli, odkar je na selektorsko klop sedel všečni, simpatični, kulturni in spoštljivi Kavčič. Zaključka, da se je nov poraz sicer zgodil, a da nogometašem tokrat vendarle ni mogoče očitati ničesar, ne moremo sprejeti. In ga ne bomo. Korak v smeri primerne borbenosti je bil za kaj takega premajhen. Korak v smeri metanja na glavo je bil, če javno in častno izvzamemo okrvavljenega Kevina Kampla, bolj logična posledica razlike med srečanjem tekmovalnega značaja in prijateljsko tekmo kot karkoli drugega. V snežno belih dresih ni mogoče skriti pomanjkanja metanja po travi, predvsem pa so minevala dooolga obdobja tekme, v katerih so Slovenci zgolj čakali, da jim bo kaj padlo z neba. In čeprav si nikakor ni zaslužil posebnega izpostavljanja, je bila simbol vsega skupaj vendarle akcija Tima Matavža, ki je sam stekel proti nasprotnemu vratarju, a umaknil nogo, ko je bolgarski čuvaj mreže ni.


JUNIJA NISMO, ZDAJ PAČ MORAMO 


Dokler v takih dvobojih ne bomo videli bodisi slovenskega zadetka bodisi zvijanja od bolečine obeh vpletenih igralcev, se nimamo kaj pogovarjati. Nogo lahko umakne nekdo na vaški rekreaciji, ki se mu čez dva dni začnejo vnaprej plačane počitnice, nekdo v dresu slovenske reprezentance pač ne. Bolgari jih niso, Bolgari so si odrgnili kolena in umazali športno opremo – poglejte si tekmo še enkrat, bodite pozorni na te stvari in videli boste. Vse prej kot brez razloga je njihov selektor brez ovinkarjenja dejal, da je zmagalo slabše moštvo, zato ker si je slabše moštvo zmage želelo precej bolj kot boljše moštvo. Pika. Rezultati so temu primerni. Žal.

Bili so v prejšnjem kvalifikacijskem ciklu, ko se je brezvoljnost nogometašev zdela kot nekakšen (ne)hotni upor proti Katančevi nerazumnosti in ko smo igralce zaščiti bolj, kot bi jih smeli. In rezultati so temu primerni zdaj, ko se na tem področju ni spremenilo praktično nič. Pri čemer pa je izbrana vrsta ob tem tako tehnično kot taktično slabša, kot je bila pod Katancem. Strokovnjaku, ki smo ga tako zelo kritizirali in ki mu zdaj ni hudega v Iraku, je za njegovo dodatno zadoščenje to treba priznati. Hkrati pa se prijeti za glavo ob dejstvu, da zasedba naše države igra slabše kot tedaj, ko je po splošni oceni igrala preslabo, hkrati pa je naredila nezadostne premike na področju želje, motivacije, vneme. Seštevek je … grozen.

GW1_1854
Grega Wernig

Seštevek je prinesel tri poraze na štirih tekmah, pri čemer je v nasprotju z junijem zdaj treba položiti roko na srce in priznati, da edina zmaga ni prišla proti reprezentanci Črne gore, temveč proti selekciji črnogorske lige. Velika razlika, verjemite nam. Razlika, ki je v upanju na preporod in pot navzgor pred tremi meseci nismo poudarjali, zdaj pa jo je treba. V isti sapi pa se je kot dodatek treba vprašati, kako, za vraga, je mogoče, da skupaj z Miho Zajcem najboljši posameznik ob tisti – kakršnikoli pač že – edini zmagi proti Bolgarom ni dobil niti minute. Še več – kako, hudiča, je mogoče, da niti minute ni dobil nogometaš, ki je največ pokazal v skupku vseh treh predhodnih Kavčičevih tekem in ki je veljal za najboljšo selektorjevo potezo. Domen Črnigoj.

SKEPSA SE PRIBLIŽUJE DEJSTVOM

Človek se vpraša, ali so pred njim dobili prednost nogometaši, ki morajo za reprezentanco igrati ne glede na vse – kajti njihovega vztrajnega porivanja v prvi plan zdaj preprosto ni več mogoče argumentirati drugače. Nasploh so v zvezi s slovensko izbrano vrsto padli že vsi argumenti pojasnjevanja in obrambe, na žalost tudi glavni argument Kavčičeve primernosti – celo idealnosti – za selektorski položaj. Da, zapisali smo na žalost, kajti bili smo navdušeni nad idejo promoviranja strokovnjaka, ki naj bi na eni strani odlično poznal trende v modernem nogometu, na drugi strani pa naj bi pomanjkanje izkušenj na najvišji ravni in precejšnjo neznanost kompenziral s sijajnimi odnosi z njegovo generacijo igralcev.

GW1_1124
Grega Wernig

Njegovo seveda v smislu, da je velik del teh nogometašev vodil v mladi izbrani vrsti. Bili smo naglas navdušeni, a potiho skeptični. Bili smo naglas navdušeni, a smo se potiho spraševali, ali se vmes ni zgodilo preveč let in preveč zasluženih milijonov, da bi stvari lahko (p)ostale idilične. Žal je navdušenje splahnelo, skepsa pa se je zelo približala statusu dejstev. Če ni mogoče prikimati napredku na področju zavzetosti in če ni mogoče mimo dejstva, da je tudi neznanim Bolgarom žoga z bolje uigranimi mehanizmi tekla neprimerno lepše kot našim »zvezdnikom« (posest in priložnosti gor ali dol), odnosi v reprezentanci pač ne morejo biti protiutež. Ravno nasprotno, vlečejo v isto smer, vlečejo navzdol.

Želite povzetek? Najprej je na hitro v pokoj odšel Boštjan Cesar, čeprav tega ni želel. Nato se je tik pred reprezentančnim zborom kar prek družbenih omrežij upokojil Valter Birsa. Mimogrede, slovo obeh je bilo v vseh pogledih nevredno njunega prispevka. Jan Oblak se ne oglaša na telefon in je na dopustu v Madridu, njegov prijatelj Rene Krhin selektorju ob odhodu na klop ni dal roke (o vzroku presodite sami), Jasmin Kurtić pa ni razumel (ali hotel razumeti), da bi prekinitve po vstopu v igro moral izvajati Amir Dervišević, ki so ga – pomislite – na igrišče poslali ravno zaradi tega in ki je glede na formo prav tako dobil premalo minut.

NAS MANJ OSTRE, NJIH NIKAKRŠNE

Neka vulgarna šala pravi, da če že ni velik, je vsaj tanek. Saj veste, za katerega prijatelja gre. No, za slovensko reprezentanco velja nekaj podobnega. Če je že igra slaba, če je pristop slab in če posledično ni želenih rezultatov, so vsaj odnosi … slabi. Več kot očitno slabi. Morda so celo v … no, v tistem prijatelju, ki smo ga omenjali malo prej. Ne samo da o idili ni ne duha ne sluha, Kavčičev glavni adut z velikimi koraki postaja mlinski kamen okrog njegovega vratu. Igralci so ga pustili na cedilu, igralci več kot očitno izkoriščajo dolgoletno poznanstvo – namesto da bi se oblikovalo družinsko vzdušje, ki bi pripeljalo do uživanja na igrišču, smo vse bližje anarhiji, v kateri nihče ne zna z roko udariti po mizi. In to močno.

GW1_2465
Grega Wernig

Nihče ne zna zamenjati Katanca na način, da ne bi bil tarča posmeha, da bi bil bolj priljubljen, a da bi bil hkrati dovolj strog in trd – kar ta generacija potrebuje bolj nujno kot karkoli. Kavčič deluje tako blago, prijazno, ustrežljivo in na trenutke naivno, da ga je le s težkim srcem mogoče kritizirati ter mu še s težjim postaviti neprijetno vprašanje. Če nas dela manj ostre, kot bi v tem trenutku do selektorja z najslabšim uvodnim izkupičkom v zgodovini že morali biti, pa na drugi strani svoje varovance dela take, kakršni ne bi smeli biti. In kakršni s tribun pošiljajo še tisto malo gledalcev, ki so ostali zvesti reprezentanci.

Menda so ga oni hoteli za selektorja, a kot se zdi v tem trenutku, nikakor ne zato, ker bi želeli zanj umreti na igrišču. Benjamin Verbič je bil, na primer, še najbolj videti, kot da je na igrišču – ker pač mora biti – sredi nekih drugih načrtov. Smo tako daleč, da jutri zgolj zmaga ne bo dovolj za omembe vredne spremembe, na Cipru bi se moralo zgoditi še marsikaj drugega. Če se ne bo zgodilo in če tudi ne bo zmage, pa ne bo šlo drugače kot s pogledom onkraj prijaznosti, spoštljivosti, všečnosti, simpatičnosti. In s pogledom proti kakšnemu imenu, ki bi v anarhijo lahko prineslo red. Eno imamo že v mislih, eno se nam ponuja samo od sebe, zapisanega pa ga dobite le v primeru, če se v peklu še povsem poletne Nikozije zgodi, kar si vsi tako zelo želimo, da se ne bi zgodilo.

Članki iz rubrike