cavazza boris 40_6_120 Odkrito.si

Borisa Cavazzo zadela kap

Luka Dončić Svet24.si

Slovenski čudežni deček osvaja Severno Ameriko

Toše Proeski in Dolores Lambaša Petisvet.si

Na cesti, ki je vzela Tošeta, slišijo otroški ...

osebna izkaznica Svet24.si

Mirsad in Hinko sta si ga šla spremenit

lili Svet24.si

Lili Žagar potiho praznovala svoj 38. rojstni dan

52CF59DF-466B-4212-A4B7-523E463AD708 Najstnica.si

Top najstnica 2018 je Zoja Šuc

Alesa-Hrvatina-The-Biggest-Loser-Slovenija Njena.si

Aleš po enem letu osupnil z novo preobrazbo

nu
nu
0 12.07.2018 13:55:37

Oda Zlatku Daliću: Vse se je začelo v Kijevu

Reuters
Vse se je začelo v začetku oktobra, po tistem remiju s Finsko na Reki, ki je Ognjene še malce bolj oddaljil od Rusije. Bil je to zadnji žebelj v krsto Mamićeve lutke Anteja Čačića, Hrvaška je na predvečer zaključka kvalifikacij ostala brez selektorja, v igri za njegovega naslednika pa se je omenjal tudi Matjaž Kek. Na koncu je izbira padla na takrat 50-letnega Zlatka Dalića. Številni so z dvomom gledali na lik in delo trenerja, ki je kariero gradil tudi v arabskem svetu.

Bilo je v začetku oktobra. Na sončni strani Alp smo poskušali dešifrirati kriptične izjave Srečka Katanca, ki se je po še enih zapravljenih kvalifikacijah počasi poslavljal s selektorskega stolčka. Za njim nismo točili solz, je pa kakšno morda potočil Boštjan Cesar, ki je prav takrat zabeležil jubilejni stoti nastop v dresu z državnim grbom. In če s(m)o se Slovenci spraševali kam je izginil kult reprezentance, kaj potem reči šele za sosede Hrvate. Remi s Finsko je bil zadnji žebelj v krsto Mamićeve lutke Anteja Čačića. Tudi za njim niso potočili prav veliko solz.  

Ko je pred desetimi meseci Zlatko Dalić čez noč prevzel Hrvaško izbrano vrsto, je bila ta na dnu. Brez igre, brez atmosfere, brez kulta reprezentance. In seveda tudi brez vozovnice za Rusijo. Razbita vojska, ki jo je vsega nekaj dni, nekaj ur kasneje čakala pot in težko gostovanje v Kijevu. In prav tam, tistega mrzlega jesenskega večera se je začela neka velika zgodba.

Pod Dalićem še niso izgubili pomembne tekme. Pod Dalićem, ki je vrnil kult reprezentance, si »izmislil« Rebića, iz skupine vrhunskih posameznikov pa naredil ekipo... Ekipo, ki verjame, da je lahko svetovni prvak. Vse pa se je začelo v Kijevu. Kako daleč se danes zdi tisti 9. oktober, ko je Andrej Kramarić z dvema goloma v osmih minutah matiral Ševčenka in druščino.


Na sredino polfinale so zamudili pol ure. Potem pa nadigrali Anglijo. Anglijo in njihovega »Dalića« Garetha Southgata. Anglijo osvobojeno duhov iz preteklosti. Anglijo, ki je verjela, da tokrat morda, vendarle... Anglijo, ki je celo dobila tekmo po enajstmetrovkah. Po dvajset in še nekaj letih so znova prepevali It’s coming home. Preglasila jo je šele Hrvaška. In Mladen Grdović ter njegova Nije u šoldima sve.


Ukrotili so vse tiste tri prebujene leve. Tudi ali predvsem v podaljšku, za njih tretjem na tem prvenstvu. Modrić, Rakitić in druščina so šli še enkrat več v rdečo cono. Do limita in prek. Krepko prek. Noge so pekle, mišice bolele, pljuča so bila prazna. Že dolgo so bili v rdeči coni, rezervoar pa je bil prazen. Videti so bili kot živi mrtveci. Dead man walking. Pa vendar so še kar tekli in igrali. Ko se je hrvaški Titanik nevarno nagnil, je orkester igral dalje. And the Band Played On. Bili so mrtvi, a niso želeli umreti.


Kako, zakaj, od kje? »Bog vse vidi. Ne vem kaj je to, toda nihče od mojih igralcev ne želi ven iz igre. Noben ni utrujen, noben ni poškodovan. Jaz sem vlekel na začetku, ko sem prevzel reprezentanco, zdaj oni vlečejo mene. V finalu smo, to je senzacija. Angleži? Poglejte, razumem, da oni želijo, da na tiskovni konferenci govorimo angleško, toda mi smo, ob vsem dolžnem spoštovanju, Angležem pokazali kdo in kaj je Hrvaška,« o svojem remek delu pravi Dalić, ki je razkril, kaj je varovancem dejal ob polčasu, ko so zaostajali. »Rekel sem igralcem, da smo boljši in da ne smemo izgubiti glave. Rekel sem jim, da bomo zmagali, toda da moramo spustiti žogo na zemljo. Nič od dolgih žog in nabijanja. Ko so dvignili žogo v zrak, smo se nemudoma znašli v težavah. V drugem podaljšku sem razmišljal kaj bo, če bodo enajstmetrovke. Tolažil sem se, da bo že. V slogu tiste o tretji sreči, da bomo morda napredovali. Fantje so dali maksimum, veliko je bolnih in poškodovanih, bomo videli kaj bo jutri. Vem, da je v domovini norišnica. Vesel sem. Kult reprezentance se je izgubil, bilo je veliko negativnosti, toda ljudje so se vrnili h reprezentanci. Moramo držati skupaj. Kakorkoli se bo razpletlo finale, ti fantje so junaki.«


V očeh rojakov je junak tudi oziroma predvsem on. On, ki je reprezentanco prevzel v njeni najtemnejši uri in jo popeljal nazaj h svetlobi. Iz nogometnih vic jo je v dobrih devetih mesecih dvignil pred vrata raja. Še 90 oziroma 120 minut. Ker to je pač Hrvaška. Ekipa, ki noče umreti.

Članki iz rubrike