Dolgo so čakali na prvi nastop na svetovnem prvenstvu, ob igranju himne pa so na površje udarila surova čustva. Vsak je trenutek podoživljal na svoj način. Medtem ko so nekateri s solzami na očeh na vse grlo prepevali stihe Himno Istmeño, je denimo kapetan Roman Torres le nemo mižal, po licih pa so mu tekle solze. Morda se je v tistem trenutku spomnil na nekdanjega soigralca Amilcarja Henriqueza, ki bi moral biti tam, med njimi. Tudi on bi najbrž prekipeval od ponosa, toda moža, ki je v dresu z državnim grbom zbral 85 nastopov, so v aprilu 2017 ustrelili na ulicah domačega mesta
Resnično čustven trenutek, ki govori v prid širjenju prvenstva, da lahko priložnosti dobijo tudi države kot je Panama. Včeraj niso prepevali le nogometaši na olimpijskem štadionu v Sočiju, ampak je skupaj z njimi prepevalo tudi štiri milijone rojakov.