Danes 26-letni Zagrebčan, ki je po manj uspešnem igranju za Dinamo srečo poiskal pri Rijeki, kjer ga je v ospredje potisnil trener Matjaž Kek, uživa v soju žarometov. O tem je sanjaril že kot majhen deček.
Ko je imel Kramarić sedem let si je v mislih predstavljal, da zabija gole za Hrvaško. Pri enajstih je v šoli napisal spis s pomenljivo vsebino. Med drugim tudi to: "Ko gledam naše športnike, kako so ponosni, ko pred tekmo zadoni hrvaška himna, in še posebej ob zmagi, želim, da bi enkrat doživel isto. Sanjarim, kako bi bije srce, ko zaigra 'Lijepa naša', in kako sem ponosen pod našo zastavo ..."
Deček iz Šubićeve ulice, le nekaj tramvajskih postaj oddaljene od stadiona Maksimir, je vedel, kaj želi. Sledil je svojim sanjam in danes je nogometaš Hoffenheima v nemški Bundesligi in reprezentant Hrvaške. Pravzaprav junak zaključka kvalifikacij.
"Zelo lepo. Le tako naprej," mu pravijo rojaki, s prav takšnimi besedami mu je spis pred petnajstimi leti ocenila učiteljica.