Ali finalni par za vas predstavlja kakršnokoli presenečenje?
Presenečen sem, da so se v finale uvrstili Portugalci, sploh zaradi sloga igre, s katerim jim je uspelo priti tako daleč. Manj sem presenečen, da se bodo za končno zmago borili Francozi. Ti so morda delovali malce atipično za ekipo tega ranga, vendar je težko reči, da so oni presenečenje, ne nazadnje igrajo na domačih tleh.
Koga ste pred prvenstvom pričakovali v finalu?
Z ekipo, ki so jo imeli, zaradi načina igre, ki ga gojijo vrsto let, in zaradi svoje individualne kakovosti, ki jo imajo na voljo, sem v uvodu mislil, da bodo Španci veliko bolj konkurenčni za nastop v finalni tekmi, kot so potem dejansko bili.
Torej so Španci za vas največje razočaranje turnirja.
Oni in Angleži. Ko smo Angleže gledali v kvalifikacijski skupini skupaj s Slovenijo in v tekmah pred prihodom na prvenstvo, so bili videti odlično; polni talenta in v sistemu, v katerem so igrali dober nogomet, toda nato so v odločilnih preizkušnjah karakterno popolnoma odpovedali.
Čeprav ne moremo reči, da je imel kateri od finalistov na poti do finala ravno težko pot, so imeli Portugalci vseeno lažje delo, saj so morali Francozi v polfinalu vendarle preskočiti aktualnega svetovnega prvaka Nemčijo.
Morda je tako videti, toda tudi Francozi so imeli do polfinala precej lahko pot. Ko so prišli do verjetno najboljše ekipe na tem prvenstvu, pa so znali odigrati na rezultat. Odigrali so to, kar so sposobni odigrati. Na tem prvenstvu je zelo dobro vidna zmagovalna miselnost selektorja Didierja Deschampsa. Na drugi strani bi rekel, da so imeli Portugalci navidezno lažjo pot, vendar so se spopadli z ekipami, ki so zelo tekmovalne. Ko smo gledali hrvaške igre, smo vsi mislili, da bodo Hrvati najprijetnejše presenečenje evropskega prvenstva, bili so na poti, da postanejo najboljša ekipa tekmovanja, toda Portugalci so v taktičnem smislu znali popolnoma izničiti njihovo igro. Kakorkoli obrnemo, jim je treba čestitati, da so na tak način prišli do finala. Kar zadeva samo pripravo na tekmo in selektorjevo delo, so Portugalci v tem trenutku še najboljši.
Mogoče so imeli Francozi tudi malo sreče, da so v četrtfinalu naleteli na Islandce, jih visoko premagali in si s tem močno dvignili samozavest.
Ta tekma je zagotovo pomagala. Še posebej je bil trenutek za igranje z Islandci zelo dober, saj so se ti do četrtfinala že malo izpraznili tako glede motivacije kot energije, ki so jo vložili, da so pred tem izločili Angleže. Te stvari so na njih pustile posledice in Francozi so imeli tako lažje delo. Rekel bi, da je to prvenstvo zelo zanimivo, ker je bilo izredno malo medsebojnih obračunov tistih najboljših reprezentanc. Tako smo prišli do finalne tekme, v kateri bosta nastopili moštvi, za kateri ne moremo reči, da sta do zdaj kakorkoli prevladovali. Za Francoze sicer velja, da so v dvoboju z Islandci naredili malo večjo razliko, vse druge tekme pa so bile zelo tesne. Zadnja ugotovitev še posebno velja za Portugalce. Na zaključnem turnirju so bile vse ekipe druga drugi blizu, kar pomeni, da bi se tekme lahko obrnile v eno ali drugo smer. To je povsem drugače kot v klubskem nogometu, kjer se denimo dogaja prevlada Barcelone, Reala, Bayerna ... Zato je pred finalno tekmo še vedno polno vprašanj in dvomov glede obeh reprezentanc.
Glede na formo pred začetkom prvenstva so mnogi pričakovali, da bo prvi francoski strelec Olivier Giroud, toda primat je z naskokom prevzel Antoine Griezmann.
Ko pogledamo Griezmannovo statistiko sezone, je vidno, da konstantno igra na zelo visoki ravni in dela razliko za madridski Atletico. Torej za ekipo, ki igra manj nogometa kot katere izmed večjih ekip. Zame in za marsikoga je daleč od presenečenja, da na tem tekmovanju blesti prav Griezmann. Kar zadeva Girouda, pa se je fant soočil z ogromnim številom kritik, za nameček je on tisti, ki mora nadomestiti odsotnost Karima Benzemaja.
Francozi so do zdaj zabili trinajst golov, od tega jih je napadalni del ekipe Antoine Griezmann, Dimitri Payet in Olivier Giroud prispeval kar dvanajst.
Zelo sem vesel za napadalni del francoske reprezentance, ki resnično blesti, vsak v svoji vlogi, tako Payet kot Griezmann in Giroud. To je v tem trenutku brez dvoma najboljši napad evropskega prvenstva. Prav tako se je proti Nemcem, ki so vendarle močnejši v posesti žoge in organizaciji igre, videlo, da so fantje sposobni taktično odigrati na zelo visoki ravni. Znali so se postaviti proti temu, vsak se je na najboljši možen način vživel v svojo vlogo in delal za dobrobit ekipe.
Veliko je bilo vprašanj, ali se Francozi lahko v obrambnem smislu zoperstavijo Nemcem, in dokazali so, da se lahko.
Res je, v polfinalu so Francozi uspeli svojo mrežo ohraniti nedotaknjeno in tudi zaradi tega je energija v ekipi na tisti pravi ravni. Nekatere stvari so uredili in pokazali, da znajo kakovostno odigrati tako v napadu kot v obrambi. V trenutku, ko pridejo na nasprotnikovo polovico, znajo biti zelo, zelo nevarni. Zares so potrdili, da na domačih tleh veljajo za nekaj posebnega, in podobno kot leta 1998 ljudje močno stojijo za svojo ekipo, kar se čuti v energiji znotraj in okoli izbrane vrste.
Proti Nemcem je svoje delo odlično opravil tudi vratar Hugo Lloris. Včasih se zdi, da je on nekoliko zapostavljen del moštva, mogoče celo malo podcenjen, saj se večinoma govori samo o napadalnem delu ekipe.
Rekel bi, da znotraj reprezentance ni podcenjen, saj ima status kapetana in je izjemno cenjen. Ni pa tip nogometaša oziroma človeka, ki bi se izpostavljal in se rad kazal naokoli. Dejansko dela tiho, diskretno, ima vodilno vlogo v moštvu, brez kakršnegakoli dvoma. V trenutkih, ko se je treba izkazati, je vedno na mestu. Na vsaki tekmi je imel eno ali dve obrambi, s katerima je svoje moštvo ohranil v igri. Francozi so na tem prvenstvu dobili malo golov, za kar gre veliko zaslug tudi njemu, zato ga velja omeniti za enega večjih adutov izbrane vrste.
Z Llorisom sta dobra prijatelja.
Zelo dober prijatelj je z mojim bratom Rokom, saj sta skupaj igrala v Nici in odraščala v isti četrti. Pozneje smo se spoznali in lahko rečem, da se dobro poznava.
Bojda je bil tudi v Sloveniji.
Da, v času, ko je igral za Nico, in potem ko je bil član Lyona, je bil dvakrat pri mojem bratu na obisku v Sloveniji, tako da dobro pozna našo državo.
Ste vi še v stiku z njim?
Slišiva se enkrat ali dvakrat na leto. Ko so prišli igrat v Maribor, sva se prav tako slišala. Trenutno pa urejamo zadeve, da bi enkrat našli čas, ki bi ustrezal vsem, da bi jaz odšel v London in obiskal trening Tottenhama, saj me zelo zanima delo trenerja Mauricia Pochettina. Upam, da bomo do konca leta to uresničili.
Sta mogoče pred prvenstvom sprejela kakšno stavo?
Ne, ne, raje ga pustimo pri miru, sploh pri pripravi na tekme, ker ima ogromno prošenj, stikov in tisti, ki ga malo poznamo, ga raje pustimo pri miru, kot da bi ga motili.
Pa se dotakniva še Portugalcev, ki so do finala prišli na povsem drugačen način kot Francozi. Nekako še vedno čakamo, da bi pokazali malo več.
Mnenja sem, da tistega nekaj več ne morejo pokazati. Ko gledaš, kako se taktično pripravljajo, prilagajajo nasprotniku in kako se je znotraj tega našel tudi Cristiano Ronaldo, ki razume in mu je kristalno jasno, da je reprezentanca le tako lahko uspešna, potem je razumljivo, da je to to. Ekipa mora izkoriščati kakovost, ki jo ima, in če je v fazi napada ne more, potem se naslanja na neke druge vrednote. Vsako tekmo pa dobivamo vse večje potrdilo, da je to moštvo zelo težko prebiti, prav tako je zelo zahtevno ubraniti njegove prehode v napad. Portugalci z vsako preizkušnjo dobivajo dodatno samozavest in so bolj nevarni. Še pred dvema tekmama verjetno nihče ne bi rekel, da so sposobni priti v finale in osvojiti naslov. Po tekmi z Walesom in zaradi načina, na katerega peljejo svojo zgodbo, pa že lahko rečeš, da so sposobni osvojiti evropsko prvenstvo.
Ta način malo spominja na tistega, s katerim so Grki leta 2004 senzacionalno osvojili evropsko prvenstvo na Portugalskem.
Res je, a s to razliko, da imajo Portugalci bolj atraktivno ekipo, ki premore več talenta, kot so ga takrat Grki, in zato so še bolj nevarni.
Mislite, da so vseeno še vedno preveč odvisni od Cristiana Ronalda?
Mislim, da z načinom, na katerega igrajo, niso stoodstotno odvisni od njega. Vendar dvomim, da bi prišli do te faze tekmovanja, če jim on v določenih trenutkih ne bi prinesel individualne kakovosti, ki potem tudi odloča tekme. Ko imaš takega Ronalda, ki se je v večji meri podredil kolektivu, kar je res impresivno, potem je jasno, da imajo možnosti. Je pa res, da bi bili brez njega v napadu precej bolj omejeni.
Če za Paula Pogbaja rečemo, da je pri 23 letih mlad, a ima vseeno zelo pomembno vlogo v francoski ekipi, je na drugi strani izjemno pomemben člen Renato Sanches, ki jih šteje vsega 18.
V sodobnem nogometu je prišlo do tega, da niso pomembna samo leta igranja in izkušnje. Izjemnega talenta se ne sme spregledati in ti fantje dobivajo veliko priložnosti že v klubu. Igrajo v najmočnejših tekmovanjih in so že v mladih letih odigrali kopico zelo močnih tekem, tako da vsi resno računajo na njih. Pogba je v Franciji zvezdnik v pravem pomenu besede in s tem statusom tudi živi. To je bilo mogoče na začetku malce nehvaležno in je prvenstvo začel zelo povprečno, zdaj pa je tudi on pokazal svojo kakovost. Svet stoji na mladih in to je lepo videti.
V nasprotju s polfinalom bo Portugalska tokrat močnejša za Pepeja, ki je eden glavnih adutov selektorja Fernanda Santosa.
Meni je Pepe izjemno všeč, gre za tip igralca, ki ga absolutno želiš imeti v svoji ekipi in ga sovražiš, ko igra za nasprotnika. To veliko pove o njegovi kakovosti, je neizprosen in bo naredil vse, da bo mrežo ohranil nedotaknjeno, zato je trenutno eden izmed najboljših branilcev na svetu.
Prednosti ene in druge ekipe?
Francozi imajo za sabo ogromno energijo, vleče jih narod, imajo karakterno zmagovalno ekipo, na skoraj vsakem položaju zvezne in napadalne vrste pa izjemen talent. V primerjavi s Portugalci imajo tu ogromno prednost. Te pa krasi kolektivna organizacija, v kateri se prilagajajo nasprotniku. Pri tem so zelo dovršeni in učinkoviti, hitro pridejo do zaključka in zadetka. Za finale je težko napovedati, kako se bo končal, ampak kot določen navijač Francozov Portugalcem pripisujem manj možnosti za zmago. Vseeno igrajo Francozi na svojem igrišču, ko jih ponese občinstvo in se bodo razigrali določeni igralci, bi bil kar presenečen, če bi slavili Portugalci. Organizacija v obrambi zdrži, ko nasprotnik nima na voljo razpoloženih igralcev. S kolektivno obrambo in požrtvovalnostjo lahko omejiš enega ali dva, ko pa se v to igro vključi štiri ali pet igralcev, ki so na vrhunski ravni, je to zelo težko. Ob tem je tu še Giroud, ki ogromno pritiska na obrambo, tako da so Francozi zelo raznovrstni in tekmečev obrambni zid lahko prebijajo prek bokov ali po sredini. Dvomim, da bodo Portugalci pod tem pritiskom zdržali vseh 90 minut.
Srečanje bo sodil Marc Clattenburg, Angleži puščajo bolj čvrsto igro, bi to lahko bolj ustrezalo Francozom, ki so telesno močnejši, ali Portugalcem, ki naj bi se bolj osredotočili na obrambno igro?
Navadno je takšna igra prednost obrambno naravnane ekipe, več je duelov in bolj ko se pušča čvrsta igra, boljše je za obrambo. Je pa res, da veliko Francozov igra v Angliji, zato so vajeni tega načina tekmovanja in bistvene razlike tu ne bi smelo biti.
