Bizarno reprezentančno popotovanje bo nocoj dobilo nove razsežnosti. Namesto da bi se Srečko Katanec in njegovi varovanci v eni od najmanjših držav na svetu (v Evropi so manjše le še štiri, in sicer Andora, Liechtenstein, Malta in Monako) veselili pozitivnega zgodovinskega dosežka, jih zdaj čaka precej drugačen zgodovinski podvig. V kvalifikacijah bodo namreč odigrali – prijateljsko tekmo. Ker obračun v Serravalleju ni nič drugega kot to. Nekaj nebodigatreba, nekaj povsem odveč, nekaj, kar se še tistim, ki se trudijo, da bi za rekreacijo po koncu službe našli vsaj približno enakovrednega nasprotnika, ne bi dalo.
KOT OBISK ZOBOZDRAVNIKA
Ampak kot pravi pregovor, da v življenju dobiš, kar si zaslužiš, je tudi slovenska reprezentanca prišla do nevsakdanjega vmesnega postanka, do katerega si je pot tlakovala sama. Prišla je do vmesnega postanka, ki se v očeh marsikoga že zdi kot končni cilj. Oprostite nam naš pesimizem, toda žal je bilo v zadnjih dveh letih že tako, da nam je nekdo ubil duha. Nekdo nam je vzel vero v upanje, nekdo je naš optimizem zbil na dno in poskrbel, da je tokratna tekma slovenske nogometne reprezentance postala takšna neprijetnost, kot je obisk zobozdravnika. Ne rutinski, ampak tisti, ko veš, da boš dobil dve plombi, hkrati pa bo moral možakar v beli halji dva zoba še izruvati.
No, ampak takrat vsaj veš, da si kriv sam. Ker si pač nisi dovolj dobro krtačil zob. Zdaj pa je bilo nemalo takšnih in drugačnih obsojenih na mukotrpno obveznost zaradi volje drugih. Zaradi nekoga, ki se je samovoljno spustil v bitko z mlini na veter. Za ceno vsega in brez občutka za realnost. Ker je pač ocenil, da je nezmotljiv. Da vse ve. In da je popoln. In v tej edinstveni zablodi, ki jo opazujemo z lastnimi očmi, je vse skupaj prišlo tako daleč, da zdaj meji že na epsko polomijo. Saj v samem bistvu tekmovanja preboj v dodatne kvalifikacije za evropsko prvenstvo res ni slaba stvar.
Nekoč smo to slavili tako, da nas do jutra posteljnina ni videla. Ampak nekoč je bilo drugače. Predvsem težje. Če kdo, bi se moral tega zavedati prav Srečko Katanec. On je oral ledino, ko so bili vsi bogovi tega sveta proti slovenskim nogometašem. A so s svojim tedaj mogočnim kapitanom kljubovali vsem valovom, vsem torpedom in vsem takšnim ali drugačnim nebeškim pojavom. Kljubovali so, ker so se uprli. Ker se niso predali usodi, in predvsem zato, ker niso želeli tarnati. Tisti časi so bili drugačni časi. Tedaj se je pisala zgodovina, pisali pa so jo odločni ljudje, ki se niso želeli sprijazniti z zapisanim.
KER NAM DRUGEGA NE PREOSTANE
Zdaj pa … Zdaj pa smo na pot proti San Marinu odšli z mislijo, zakaj nam je tega sploh treba oziroma nekateri tudi z besedami, da bo to vsaj zanimiv izlet, če že nič drugega. A ko je avtomobilski motor požiral kilometre na sivi, ravni in predvsem dolgočasni avtocesti, so se rojevale misli, ob katerih je nekdo, ki mu ni vseeno, težko ostal ravnodušen. Ker čeprav nas je nekdo naredil za enega od tisoč in enega sovražnika, seveda ni tako.
Ne, ni nam vseeno. Ker nam ni bilo, ko smo bili zraven pri prvi slovenski nogometni epopeji, ker nam ni bilo, ko smo gledali umiranje na obroke, in ker nam ni bilo, ko smo bili priča vnovičnemu vstajenju. Hvalili smo, ko je bil čas za to, kritiziramo, ko nam drugega ne preostane. In zdaj je že tako. Pa oprostite, če ob izletu v San Marino in potrditvi tretjega mesta v najlažji skupini, v kateri se je Slovenija znašla od svoje osamosvojitve dalje, nismo vzhičeni.
Vemo pa, da nismo edini takšni. Da nas je veliko. In predvsem vse več. Ker ljudje niso neumni. Ker nogomet ni kvantna fizika. Vsi ga razumejo; nekateri malce po svoje, pa vseeno. In vsesplošno slovensko nogometno nezadovoljstvo res ni nekaj, kar bi veljalo zanemariti. Čeprav to počnejo; tisti, ki bi morali biti najbolj kritični. Samokritični, da ne bo pomote.
Ves čas tega norega popotovanja pa niti enkrat nismo slišali pravih razlogov, zakaj smo slabi. In zakaj se prav nihče ne veseli dodatnih kvalifikacij. Nismo slišali odgovora na to, zakaj si je slovenska reprezentanca v celotnih kvalifikacijah priigrala le peščico priložnosti in zakaj je bilo vse odvisno le od navdiha dveh, morda treh posameznikov.
NE MISLIMO TOLIKO NA REZULTATE
Med vrtenjem tokratnega kvalifikacijskega filma nazaj, je skorajda neverjetno, čemu vse smo bili do zdaj priča. In ne mislimo toliko na rezultate; ti so bili slabi, to je dejstvo, ki ga ne more izpodbiti nihče. Niti selektorjevi izgovori iz rokava. Ampak prav pri teh se začne celotna zgodba zapletati.
Skorajda neverjetno je, kaj vse je v tem dobrem letu dni prišlo do naših ušes. Človek bi si celo nekajkrat v neveri pomel oči in se vprašal: mar res slišim, kar slišim. Toda ne, nismo si domišljali, nismo slišali napak in predvsem ni bil ne prizvok ne šumenje v glavi. Da, res smo slišali to. Neverjetno. Noro. Ampak resnično.
Najprej smo slišali, kako se kvalifikacije ne odločajo šele po prvem krogu. Pa smo rekli: dobro, če je tako, potem ni vrag, kljub porazu v Talinu bomo najmanj (!) drugi. Potem so nam pred našimi očmi vrteli posnetke s potezami Juana Cuadrada ... Nato smo poslušali tarnanje, kako so Angleži zlobni, ker nogometaši niso smeli peš od hotela do stadiona. Češ da Brazilci so pa lahko … Zatem smo bili priča dajanju v nič vsega, tudi tistega, kar je dobro. Vmes smo bili za slabe rezultate obtoženi novinarji, malce za nami še televizijski komentatorji. Celo navijači so se znašli na tapeti – ker so žvižgali.
Ves čas nam je nekdo poskušal prati možgane s tem, kako smo v res zahtevni skupini in kako se je zdaj, ko je prostora za več reprezentanc, težje prebiti na evropsko prvenstvo. Seveda se je udrihalo tudi po sodnikih. Omenjalo se je lobije, celo zarote. Ker naj bi sive eminence sklenile, da je te nesramno nevarne Slovence treba ustaviti na vsak način. Pa je v Stožice prišel eden najuglednejših delivcev pravice in se – ti, pacek, ti! – obnašal absurdno. Pa zarotniško.
ŠE PREDEN SE JE ZAČELO ZARES
Ves čas tega norega popotovanja niti enkrat nismo slišali pravih razlogov, zakaj smo slabi. In zakaj se prav nihče ne veseli dodatnih kvalifikacij. Nismo slišali odgovora na to, zakaj si je slovenska reprezentanca v celotnih kvalifikacijah priigrala le peščico priložnosti in zakaj je bilo vse odvisno le od navdiha dveh, morda treh posameznikov.
Nismo dobili odgovora na to, zakaj nekdo danes igra, jutri ni niti vpoklican. Ne vemo niti, zakaj smo se mučili s slabšimi od sebe, še manj nam je jasno, zakaj so vsi, s katerimi se borimo, vrhunski nasprotniki, mi pa očitno slabi kot le kaj. Čeprav imamo glede na posameznike eno najboljših reprezentanc vseh časov, nimamo tistega, kar je v preteklosti krasilo tudi slabše.
Nimamo moštvenega duha, nimamo pripadnosti, nimamo srca, ki bi tehtnico prevešalo na slovensko stran. Imamo le tarnajočega selektorja, ki ves čas vse, kar smo bili in kar smo sami zgradili, daje v nič. Slabi smo, poudarja, in nas želi prepričati, da je tretje mesto uspeh. In se čudi, ker nas moti, ker smo bližje četrtemu kot drugemu mestu. Saj ne, da bi bila sramota priznati premoč Angliji in Švici. Še zdaleč ni. Je pa žalostno, da smo se predali v usodo, še preden se je začelo zares.
DEVET KROGOV PEKLA
Zdaj je Slovenija tukaj v tej mali državici na Apeninskem polotoku in izgubljeno tava v meglici zablode. Mesec dni smo oddaljeni od dodatnih kvalifikacij, a delujemo kot potolčena vojska. Igralci naokoli postopajo sklonjenih glav, sramotimo se iz tekme v tekmo. Ob tem pa nas nekdo tolaži, da je to naša realnost. Petsto kilometrov od ljubega doma se bojimo nocojšnje tekme; ker celo selektor pravi, da mu je vseeno, tudi če izgubimo.
Ampak nam ni vseeno. In nam ne bo niti, ko se bodo začele dodatne kvalifikacije. Nas je pa strah. In se jih bojimo. Ker se je popotovanje, ki bi lahko bilo zgodovinsko, sprevrglo v absurdno pot po devetih krogih pekla. Ampak ne iz slednjega. Gremo naravnost v njegovo središče. Z voznikom, ki ob tem ves čas močno pritiska na plin.
