Saj veste, kaj pravijo o bitkah in generalih po njih. In po tej logiki je jasno, da z vsako podobno zadevo tvegamo tovrstno etiketo. A čeprav imate vso pravico ukvarjanje s pomanjkljivostmi zadnjega reprezentančnega seznama selektorja Srečka Katanca pospraviti v ta generalski koš, je naša vest čista. Celo kristalno čista. Edini razlog za to, da se tematike, pri kateri večina poti vodi do imena Rene Krhin, nismo obširneje in s tem bolj kritično lotili že neposredno po objavi seznama ali najpozneje v tednu pred spektaklom v Stožicah, je malce neprofesionalna vrednota (ali slabost, kakorkoli hočete), ki je po mnenju nekaterih nimamo. Srečanje z Anglijo je bilo za vse nas (da, tudi za nas konkretno) in v vseh pogledih preveč pomembno, da bi bilo pred njim smiselno izpostavljati zgodbe z negativnim predznakom, iskati mogoče težave in nasploh mešati – kot nam radi očitajo z bolj vulgarno besedo – iztrebke.
Imeli smo material, imeli smo prostor, imeli smo čas in čutili smo potrebo. Veste, kaj, vse to smo imeli že neposredno po tem, ko Katanec na Krhina ni računal za marčevsko prijateljsko srečanje s San Marinom in ga celo ni videl kot člana eksperimentalne zasedbe, ki je nekaj dni pozneje potovala na prijateljsko tekmo v Katar. Imeli smo, a se nam je tovrstno drezanje že tedaj zdelo razdiralno in na splošno nepotrebno, zato smo mu odločno obrnili hrbet. Tako zelo odločno, da si ne morete predstavljati, in na način, ki si ga ne morete niti misliti. Že po dobrih dveh mesecih 25-letnikovih iger v Cordobi smo sicer menili, da bi si v reprezentančnem smislu na vsak način zaslužil biti zraven, toda zavestno smo se posvetili pozitivni pomladi, pa si o tem mislite (ali naj si mislijo), karkoli si hočete. Tako kot smo se dva meseca pozneje zavestno lotili še bolj pozitivnega ozračja pred tekmo leta in sami pri sebi sklenili, da se bomo zadevi Krhin posvetili pod potegnjeno črto dvoboja z Angleži.
O Vučkiću vseeno drugače
Kar zadeva odsotne na seznamu selektorja Srečka Katanca, je bilo veliko besed izrečenih tudi na temo Harisa Vučkića, ki je v spomladanskem delu sezone blestel v dresu glasgowskega Rangersa in ob tem med drugim dosegel zavidanja vredno število zadetkov. Šef reprezentančnega strokovnega štaba ga je podobno odločno in podobno nedvoumno kot Reneja Krhina postavil na stranski tir, vendar pa teh dveh primerov ne enačimo. Ocena o pomanjkljivi kakovosti škotske druge lige se je neprimerno bolj na mestu kot ocena Renejevih nastopov za Cordobo zdela pred tekmo in bi se ne glede na razplet dvoboja z Angleži taka zdela v tem trenutku. Torej tudi po porazu, ki ga je v nedeljo doživela Slovenija. Mogoče se je dotakniti marsičesa in v tem duhu smo to tudi storili, toda kar zadeva Vučkića, se s Katancem strinjamo. Dokazati se mora v močnejšem tekmovanju, na njegovem igralnem mestu pa lahko selektorju zamerimo neke druge poteze, te nikakor ne.
NE PRILO, VSEKAKOR PA NAJBOLJŠI KRHIN
Z enako čisto vestjo vam zagotavljamo, da bi se zadeve na tem mestu lotili v vsakem primeru in da bi se je v vsakem primeru na popolnoma enak način. Zmaga Slovenije s 3:0 ob veličastni predstavi Aleša Mertlja in Jasmina Kurtića ne bi spremenila ničesar. Popolnoma ničesar. V primeru takega navdušujočega in vsem ljubega razpleta bi do neskončnosti zagovarjali najtrdnejše prepričanje, da bi Rene moral biti zraven in da bi moral biti vsaj spremljevalni vokal tokratne operacije. V zadnjih mesecih je v eni od dveh najmočnejših lig na svetu (prvo in drugo mesto razporedite sami) pustil tako zelo dober vtis, da si izbrane vrste brez njega nismo znali predstavljati pred tekmo in bi se nam ne glede na razplet zdela nezaslišana po njej. Ker zmage (ne s 3:0 ne kakršnekoli drugačne) ni bilo in ker sta tako Mertelj kot Kurtić za veličastno predstavo precej zaostala (če smo zelo prizanesljivi), pa se nam kritika seznama z vidika Krhinove odsotnosti zdi še toliko bolj primerna.
Ker se je razpletlo tako, kot se je, in ker so izbranci odigrali tako, kot so, Reneja ne vidimo več kot zgolj nekoga, ki bi moral biti zraven, temveč kot nekoga, ki bi v nedeljo moral igrati. Morda je v svoji karieri za reprezentanco igral vsaj nekajkrat, ko bi moral igrati kdo drug. Takega razmišljanja ne manjka in vsekakor ga lahko razumemo, če že ne v popolnosti podpremo, hkrati pa se nam zdi neizpodbitno dejstvo, da si je svoje ime na reprezentančnem seznamu v zadnjih mesecih zaslužil bolj kot kdaj prej in da si je bolj kot kdaj prej zaslužil tudi nastop. Katanec lahko o Cordobi in Krhinovem igranju zanjo reče, karkoli hoče. Če želi, lahko sestavi pravcato disertacijo. A v naših očeh bo z vsako nadaljnjo besedo v tej smeri skopal le še globljo luknjo popolnega, skoraj absurdnega nesmisla. Ni bil, če se spomnimo že skoraj slavnega Katančevega citata, Pirlo. To drži kot pribito. Ni bil Pirlo iz Italijanovih najboljših časov in ni bil Pirlo iz letošnje, zanj in za njegov Juventus odlične sezone. Toda prav tako kot pribito drži, da je bil Krhin od januarja do maja najboljši Krhin do zdaj in da je bil s tem eden najboljših (če ne celo najboljši) slovenskih vezistov.
TIPANJE, NE RESNIČNO ZANIMANJE
Niti za drobec nas ne morete premakniti od prepričanja, da je odigral izjemno, pri čemer izpad Cordobe iz španske lige kot gladko zadnje na lestvici ne igra nobene vloge. Rene je pustil izjemen vtis in ni ga pustil le v očeh podpisanega pod to besedilo, temveč v očeh zelo širokih španskih krogov. V Cordobi je v zgolj nekaj mesecih postal ljubljenec navijačev, ki so ga s skrajnim navdušenjem vzneseno prosili, naj ostane z njimi. Lokalni mediji so ga označili za najbolj svetlo točko ekipe, ki je zagotovo precej boljša od nekaterih klubov slovenskih reprezentantov, in za eno največjih presenečenj pomladi v celotni Andaluziji, ki je v nogometnem smislu kako dimenzijo nad Slovenijo. Presenečeni pa bi bili, v kako oddaljeno deveto vas Pirenejskega polotoka je dober glas segel tudi, ko ne govorimo o najbolj južni španski pokrajini.
Krhin si je s svojimi nastopi v več pogledih izrazito odprl zelo ugleden španski trg, na katerem ga cenijo širši krogi, kot si morda mislite, in na katerem se zanj resno zanimajo ekipe, močnejše od slovenske izbrane vrste, hkrati pa si je zaprl vrata reprezentance, česar preprosto ni mogoče razumeti. Tako kot ni mogoče razumeti niti igric, ki so nato potekale v tednu pred srečanjem z Anglijo in s katerimi je Katanec morda spet delal enega od tipično svojih eksperimentov. Po naših informacijah je Krhina v svoji glavi držal v rezervi, predvsem pa ga je po odpovedi Zlatana Ljubijankića in ob težavah Rajka Rotmana želel nekoliko potipati. Ko je izvedel, da je ob nevpoklicu odšel na krajše počitnice, pa je v tem očitno videl potrditev svoje pravilne odločitve. Je mogoče, da Rene v pogovoru s predstavniki Nogometne zveze Slovenije ni bil najbolj spreten? Vsekakor.
Zato pa na drugi strani ni nobenega dvoma, da je šlo za izrazito kratek oddih in da je daljšega ves čas načrtoval za obdobje po stožiškem spektaklu. Že dan pozneje je bil v Mariboru, a to verjetno v resnici ni nikogar zanimalo. Njegove prave kvalitete, prave zasluge in pravo vrednost je prvi med odgovornimi spregledal, česar preprosto nismo mogli spregledati. In trdno smo prepričani, da nismo edini. Kot smo trdno prepričani, da bo nespregledanost spregledanega dodatno zasijala na neki točki v naslednjih mesecih, na kateri bo Krhinov podpis z novim delodajalcem nečlanstvo v reprezentanci postavil v še bolj nelogično luč.