Še preden se je s črnogorsko izbrano vrsto podal na prvenstvo majhnih držav v islandski Reykjavik, je košarkar Budućnosti, ki je pred leti eno sezono nosil tudi dres Olimpije, a zaradi poškodbe praktično ni igral, spisal blog. V njem se je spomnil dni, ko je igral v Ukrajini in pripovedoval o sočustvovanju s tamkajšnjimi prebivalci.
"Moja hči se je rodila v Črni gori. Edino, kar je moja briga, je njena prihodnost. Okoli ene stvari ne smemo imeti dileme, to pa je, da moramo vsi skupaj graditi boljšo prihodnost za nas in naše otroke. Prepričan sem, da mora Črna gora zaigrati v ekipi najboljših in najmočnejših, da bi tudi sama ostala najboljša, za tebe, mene, tvojega otroka, mojega in za njihove otroke in otroke njihovih otrok. Ta ekipa pa je, brez alternative, pod okriljem Severnoatlantske zveze," je napisal Šehović.
In z zadnjim stavkom sprožil velik odziv. Tudi zelo negativni, tistih, ki menijo, da članstvo v Natu definitivno ni prava pot za Črno goro. Med njimi je tudi odbojkarska reprezentantka Ksenija Ivanović, in slednja je Šehoviću napisala kar odprto pismo. "Pravite, da ste imeli slabo izkušnjo v Ukrajini, zaradi tistega, kar se je dogajalo 200 kilometrov od Kijeva. Ste se počutili ogroženega tudi, ko je ta isti Nato 30 kilometrov od vašega Bijelega Polja sejal smrt v Murinu," Ivanovićeva sprašuje Šehovića.
In nadaljuje: "Pravite, da ste se leta 2013 vrnili v Črno goro, da bi spravili na varno družino, in vas vprašam, spoštovani kapetan, kaj bi rekli staršem Olivere Maksimović in Julije Brudar, ki so ju starši prav tako umaknili s Kosova v Murino, računajoč na to, da Nato ne bo bombardiral te vasice. Kaj boste rekli mojim stricem in mami, ki jim je bil tistega 30. aprila 1999 v Murini ubit oče? Kot se vi spominjate lepo Kijeva, se tudi jaz spominjam lepot Murine, kamnitega mostu in hotela poleg njega, v katerem je delal moj ded in me ob vsakih počitnicah čakal pred njim. Od 30. aprila 1999 ni ne starega mostu, ne hotela, niti mojega deda ter ostalih petih nedolžnih žrtev, zasluge za to pa gredo, kot pravite, 'ekipi brez alternative, Natu'."
Ivanovićeva je Šehoviću še pojasnila, da ima vsaka medalja dve plati, tako je tudi pri Nato paktu, o katerega mračni strani on ni pisal. Za konec mu je položila na dušo, da bi športniki morali promovirati šport in zdrav način življenja: "Otroke in mlade bi morali usmerjati k bojem na športnih igriščih, ne pa pod okriljem vojnih zvez."
