V iskrenem pogovoru za kultni italijanski športni časnik je slovenski nogometaš Josip Iličić razgalil svojo zgodbo. Od čarobnih let v Atalanti do najtežjih trenutkov osebne teme, ko so se mu v glavo prikradli dvomi, utrujenost, depresija in laži, ki so zarezale v njegovo družino.
Zdaj, pri 37 letih, okroglo usnje preganja v Kopru. Čeprav je resno razmišljal o koncu kariere, je klic starih prijateljev iz Kopra zanj pomenil več kot le nogometno ponudbo. »Res sem o tem razmišljal, a direktorja in predsednika poznam že 25 let. Ko sta me prosila, naj pomagam, nisem mogel reči ne. Dokler me telo posluša, želim uživati v nogometu,« je za Gazzetto začel Iličić, ki želi svojo nogometno pot končati tam, kjer se je vse začelo – v Sloveniji.
»Slovenija mi je dala vse. Rojen sem v Bosni, a se tistih dni ne spominjam. Očeta sem izgubil, ko sem bil star leto in pol. Odrasel sem z mamo in bratom. Mama me je naučila, da se moraš za vsako stvar boriti. Moja levica, moj udarec – to se je rodilo na ulici.«
Razočaranje nad Firencami
Zgodba o tem, kako je prišel na italijanski škorenj, je znana in poznana. Pri enaindvajsetih letih je Josip Iličić resno razmišljal, da bi nogomet povsem opustil. Vrniti se je hotel k futsalu, svoji prvi ljubezni, in si poiskati običajno službo. A le nekaj tednov pozneje je zazvonil telefon – na drugi strani je bil Zlatko Zahović.
V Mariboru se ni dolgo zadržal, zaigral je le na enajstih tekmah, potem pa je sledila selitev v calcio. Spomin na prihod v Palermo je še vedno živ. »Po prvi tekmi v Sloveniji me je športni direktor poklical v pisarno. ‘Prodali smo te,’ mi je rekel. ‘Kam?’ sem vprašal. ‘Tega ti še ne moremo povedati.’« V Palermu je našel zaščitnika v ekscentričnem predsedniku Mauriziu Zampariniju, slabše spomine pa ima na obdobje v Fiorentini.
»Žal mi je, da moram to reči, a s Firenčani sem zaključil. Vedno so me kritizirali, govorili o moji plači, čeprav sem bil v štirih letih dvakrat najboljši strelec in podajalec. Sem bil res slab? Resno?«
Bergamo – mesto čarovnije
Nov pelom v karieri se je zgodil z odhodom v Atalanto. Ironično – prestop v Sampdorio je bil že dogovorjen, ko ga je poklical Gian Piero Gasperini. »Takrat sem spoznal, kaj pomeni trenirati z Gasperinijem. Med enim in drugim treningom sploh ne moreš spati. V nogah ti razbija, si izčrpan, včasih ti je kar slabo. A v glavo ti zleze kot nihče drug,« pripoveduje.
Z Atalanto je pisal nogometno pravljico. »Jaz, Papu, Muriel, Pašalić … igrali smo skoraj z zaprtimi očmi. Zadetki so prihajali sami od sebe. Bili smo posebni, močni, čarobni. Tisti ekipi je manjkala samo lovorika.«
Po Valencii je prišla tema
Vrhunec je doživel v Ligi prvakov, ko je proti Valencii zabil štiri gole. A prav za to nočjo se je začel njegov padec. »Veliko ljudi mi reče: ‘Če se ne bi zgodilo to – covid, depresija, vse skupaj – kam bi prišel?’ Ne vem. A prepričan sem, da bi igrali v finalu Lige prvakov,« pravi.
Pandemija je pretrgala zagon. »Nisem vedel, ali se bom še vrnil. Ko si zaprt v hiši, pa začneš razmišljati. Bil sem 42 dni zaprt v Bergamu, brez družine. Trpel sem. Denar, pogodbe – nič mi ni bilo več pomembno.«
Posebej so ga, priznava, bolele lažne govorice o njegovi ženi. »Govorili so, da me je prevarala. Nič ne bi moglo biti bolj neresnično. Si predstavljate, da bi jaz svojo ženo ujel z drugim? Prejela je nepredstavljive žaljivke.«
Atalanto je zapustil zaradi težav s tetivami in nihanj v teži, a čustvena vez z Bergamom pa je ostala. »Bil sem žalosten, a hkrati srečen, da se po dvanajstih letih vračam domov,« pravi.
Leta 2024 je znova sedel na tribuno stadiona, ko je Atalanta igrala proti Real Madridu. In še enkrat začutil ljubezen in naklonjenost tamkajšnjih navijačev. »Mislil sem, da so me pozabili. A navijači so peli moje ime. Tudi Luka Modrić mi je rekel: ‘Nisi igral, a stadion je bil tvoj.’ Manjkala nam je le trofeja, a sem bil iskreno srečen, ko sem videl Atalanto osvojiti Ligo Evropa 2024. Delali smo nore stvari. Res nore,« sklene Jojo.
