Potem ko je 0:0 odigrala v petek na Kosovu, je močno podaljšani kvalifikacijski konec tedna (če mu lahko rečemo tako) slovenska izbrana vrsta končala enako, kot ga je začela - 0:0 je bilo tudi v ponedeljek zvečer proti Švici. Na trenutke je bilo v igri več, a je bilo še več trenutkov, ko je grozilo celo manj. In ker je Kosovo premagalo Švede tudi na gostovanju, so stvari postale zelo zapletene.
Bolj kot je človek razmišljal o tem, kako pod črto in po kakšni bolj ali manj prespani noči gledati na dosežek slovenskih nogometašev na petkovem gostovanju v Prištini, bolj je bilo jasno, da je bil še najbolj pravi tisti prvi občutek. Sploh ko ga je že nekaj minut pozneje tako zelo dobro ubesedil in svojem slogu tudi nadgradil slovenski selektor Matjaž Kek. Namreč občutek, da je Slovenija na Kosovu odigrala sicer v veliki meri dolgočasno tekmo – a točno tako, kot jo je želela imeti in igrati. Taktično skrajno premišljen, posrečen in v srčiko zadet taktični pristop je ne samo uspaval nasprotnika, temveč mu je vzel njegovo najmočnejše orožje – tisto, s katerim so Kosovci na istem igrišču tako zelo šokirali Švedsko.
Prav mogoče, da je uspavala tudi koga med vami, toda Slovenija je pripeljala Kosovo na mejo obupa, na kateri se je zdelo, kot da si je domača ekipa paradoksalno želela, da bi bolj zaigrali in igrali gostje. A ko so to storili, so Slovenci stvari vzeli v svoje roke in se menjavo pristopa šli pod svojimi pogoji. Izjemno uspešno, če govorimo o igri, ustvarjanju pritiska in priložnostih. Manjkal je le dosežen zadetek. Povejmo na glas, njegov status to lahko prenese – najlepšo priložnost zanj je imel Benjamin Šeško, na nogi je imel žogo, ki bi jo s svojo kvaliteto in svojim slovesom praktično moral pospraviti v mrežo za tri dragocene točke.
Meril je previsoko in bil temu primerno razočaran – navijači Slovenije pa z njim. Igral je dobro tekmo, bil ves čas tam, kjer je bilo treba biti, a tam na vstopu v zadnjih deset minut rednega dela je bil najprej nekoliko premalo potrpežljiv, ko se je zdelo, da je sam stekel proti vratarju, a ga je branilec ujel in blokiral. Nato pa, kot rečeno, premalo natančen, ko je takoj prišla še lepša priložnost in ko smo mnogi žogo že videli v mreži. Tudi v Manchestru, kjer so mediji hiteli poudarjati točno ta dva vidika Slovenčeve predstave, ki sta na koncu Slovenijo pustili brez zadetka, brez polnega paketa točk in ne s tistimi zares najboljšimi občutki pred drugo oktobrsko preizkušnjo.
Predstava in točke za nujen zagon
Razumljivo je, da so Šeška po prvi povsem umaknili iz javnosti. Evropski nogomet v nasprotju z nekimi drugimi športnimi sistemi – v vsem nam dobro znani ligi NBA to seveda ne bi šlo – to omogoča, Beniju ni bilo treba ne pred kamere ne pred mikrofone ne po srečanju v Prištini ne pred ljubljanskim obračunom s Švico. In če ta možnost obstaja, je v danih okoliščinah bržčas prav, da so jo v izbrani vrsti izbrali. Šeško je dobil mir za iskanje novega navdiha, za katerega po vseh teh letih zelo dobro vemo, da ga vedno spet najde. Če je to pokazal v zadnjih, tako noro težkih tednih pri Unitedu, je bilo jasno, da lahko to stori tudi v izbrani vrsti. Kot že nekajkrat. Sploh ker je bil v izbrani vrsti zelo močan občutek, da je manjkalo tako zelo malo in da se stvari proti Švici z nekaj dodatka želje po maščevanju za Basel res lahko zložijo.
Nujnost tega je obstajala bolj na psihološki ravni kot na dejanski, kajti težko si je bilo predstavljati scenarij, po katerem bi na ponedeljkov večer izgubila tako Slovenija kot Švedska in bi edini zares izpulil nadzor iz slovenskih rok. Kot rečeno, Slovenija je dobro predstavo in točke potrebovala za nujen zagon – za evforijo, ki jo je na neki način v Prištini napovedoval Kek. Selektor, ki je enako kot tri večere poprej presenetil s kadrovskimi in taktičnimi idejami. Njegova novost s tremi klasičnimi osrednjimi branilci je ostala, a sta svoje mesto v udarni enajsterici našla oba sicer klasična obramba bočna Žan Karničnik in Erik Janža. Pričakovati je bilo izjemno prilagodljivo Slovenijo glede na dogajanje na igrišču, v njej je po očitnih zaslugah ob vstopu v igro v drugem polčasu mesto v udarni postavi dobil Tomi Horvat, za največje presenečenje pa je šef strokovnega štaba poskrbel v konici napada ob Šešku. Če sta si v Prištini štafeto na tem položaju izmenjala Nejc Gradišar prvo uro tekme in Žan Vipotnik v nadaljevanju, je priložnost tokrat zelo presenetljivo dobil – Danijel Šturm. Ideja, ki je pred tekmo močno dišala po tem, da bo o njej po srečanju na tak ali drugačen način kar nekaj govora.
Prebliski, trenutki, a ne kaj več (prej manj) od tega
Slovenske reprezentante je sicer pred tekmo v Stožicah dodatno spodbudila naša najbolj uspešna in izpostavljena športna zvezda zadnjega obdobja. Vsak konec tedna to jesen je osvojil kaj pomembnega, v nedeljo zabaval svoje domače oboževalce, v ponedeljek pa je edinstveni Tadej Pogačar našel še čas za skok na Brdo pri Kranju. Da se je počutil kot otrok s svojimi najljubšimi nogometaši, je svetu zaupal na družabnih omrežjih, glede na njegov status pa so bili občutki zagotovo obojestranski, na obeh straneh najbolj enako močni. Je pa bilo upati, da se bodo v nogometnem taboru nalezli nekaj nepremagljivosti in rušilnosti, pa čeprav gre seveda za drugačen šport in povsem drugačno realnost. Lahko se le pošalimo, da bi bilo sijajno, če bi se proti Švici bilo mogoče preprosto odpeljati naprej in se ne več ozirati čez ramo – kaj več od tega pa seveda ne.
Taktika je morala biti drugačna, potrpežljiva, Slovenija je začela precej zaprto s petimi branilci v zadnji vrsti in čakala, da mine začetni nalet ekipe v lovu na takojšnjo direktno uvrstitev na svetovno prvenstvo. Če smo se že šalili okrog Pogačarja, so prej gostje imeli idejo, da bi se preprosto odpeljali v sončni zahod, a slovenska reprezentanca ni naivna in je bila dovolj čvrsta, disciplinirana, nepopustljiva. Težko pa bi rekli, da je ustvarila kaj prida v smislu napadalnih akcij in kreativnosti, s katero bi lahko prišla do kakšne svoje priložnosti in prek nje do zadetka.
Čeprav prave priložnosti kljub terenski prevladi v prvih 45 minutah niso imeli niti Švicarji, so bili Slovenci od nje še dlje, 0:0 na odmoru pa je bila najbolj logična posledica teh dejstev. In v tem pogledu smo več videli že v četrt ure drugega dela, pa čeprav sta oba poskusa po sijajnih akcijah končala v bloku – najprej slovenski prek Janže in nato še švicarski. Nasploh je Slovenija zaigrala vsaj na trenutke oziroma v valovih bolj odločno, četudi je Kek z menjavo Šturma s Petrom Stojanovićem spet nekoliko presenetil. Vsaj za nekaj časa, preden je na igrišče poslal Vipotnika, ki pa ni prinesel dodatnega tovrstnega zagona. Pravzaprav so se kot gospodarji zelenice spet bolj našli Švicarji, veliko držali žogo in precej odrezali slovenski napad. Najbolj pogrešana stvar na igrišču je za dolgo časa spet postala kakršnakoli priložnost, vse do izjemno nevarnega poskusa gostov na izteku 86. minute, ko je genialno posredoval Jan Oblak, ki se je po številu nastopov za Slovenijo izenačil z rekorderjem Samirjem Handanovićem in moral noro posredovati tudi ob izteku 90. Rešil nas je poraza, na žalost pa ne kaj več od tega. Še toliko bolj na žalost zaradi dogodkov na Švedskem, seveda.
- skupina B, 4. krog: Slovenija - Švica 0:0 Švedska - Kosovo 0:1 (0:1) - lestvica: 1. Švica 4 3 1 0 9:0 10 2. Kosovo 4 2 1 1 3:4 7 3. Slovenija 4 0 3 1 2:5 3 4. Švedska 4 0 1 3 2:7 1
