Če bi trdili, da je Ljubljana nogometno mesto, ki si želi in pričakuje nogometni klub, ki bi se v okvirih sorodnih okolij utrdil na drugoligaški oziroma tretjeligaški evropski sceni, bi se zlagali.
Ljubljana ima pač klub, s tem mislimo Olimpijo, ki ga ima za svetega največ 1000 zvestih navijačev. Ostali so privrženci, ki z enim očesom pogledujejo v večje evropske ali balkanske lige, z drugim pa jim je všeč, kjer gredo lahko na kakšno tekmo in pivo. In nič več. Vseh skupaj je med 4 in 5000. In to je to.
Tega tujci, ki pridejo iz nogometno bolj razvitih okolij (Milan Mandarić, Adam Delius) ne razumejo, ali pa jim je preprosto vseeno. Tudi zato, ker ne razumejo lokalnega okolja, lastniki Olimpije vedno znova pogorijo. Začelo se je z Izetom Rastoderjem (od vseh dosedanjih, vključno s sedanjim, ima še največ na računu), katerega so zvesti navijači Green Dragonsi iz kluba pospremili z: "Izet od*ebi!" Prišel je samooklicani ameriški poslovnež Milan Mandarić, kateremu je bil glavni cilj nepremičninski posel v Ljubljani (in drugod v Sloveniji), ob tem pa je imel še nogometni klub za postranski zaslužek, žepnino. Tudi njega so Dragonsi pospremili iz kluba z: "Milan, odidi!" In je odšel. In prišel je nemški nepremičninar Adam Delius.
Slednji ima v jugozahodnem predmestju Münchna Grünwaldu celo kopico podjetij, ki se v prvi vrsti ukvarjajo z naložbami v nepremičnine (gradnja in kupnja), krovno podjetje pa je Delius Immobilien AG. Tudi podjetje Revisore Sportmanagement GmbH & Co. KG, ki je 74-odstotni lastnik podjetja FC Olimpija, d. o. o., sodi pod okrilje glavnega podjetja Delius Immobilien (trenutno ima FC Olimpija prenesenega dolga v višini 25 milijonov evrov, v letu 2024 pa je imelo 1,2 milijona čistega dobička).
Po četrtkovi sramoti Olimpije proti Armencem pa se je s tribune, kjer navijajo Green Dragonsi slišalo: "Sch*eine Delius" in "J*bi se Igor!" No, pa smo spet tam. Tega smo malce starejši opazovalci dogajanja kluba, ki ima zeleno-bele drese, že vajeni. V zadnjem desetletju se je že tretjič zgodilo, da zvesti navijači iz kluba podijo lastnike. Do zdaj so dvakrat uspeli.
Seveda pa je na mestu zdaj vprašanje - kdo je odgovoren za stanje v klubu? Predsednik Adam Delius, direktor Igor Barišić ali športni direktor Goran Boromisa? Ali prva dva? Ali vsi trije? Ali samo Barišić? Ali samo Delius?
V pretekli sezoni je imela Olimpija od evropskih nastopov, prodaje igralcev in ostalega okoli 15 milijonov evrov prihodkov. Za delovanje kluba so v sezoni (plače, operativni stroški) porabili okoli šest milijonov, še dva milijona so porabili za poletne nakupe, torej so imeli presežek okoli sedem milijonov. In če je Delius ob prihodu v Ljubljano za klub plačal pet milijonov evrov, je zdaj pokril celo kupnino, in še ostalo je (ob tem ne računamo, da je Olimpija zaslužila že v preteklih dveh sezonah).
Toda očitno lastnik kluba z Olimpijo nima dolgoročnih načrtov, ampak kot vsak dober poslovnež hoče kovati dobiček. In z Olimpijo ima dobiček zagotovo že dve leti. Tu pa nastopi vprašanje, kdo vodi klubsko politiko? Igor Barišić in mu Delius slepo zaupa, ali pač tudi Delius?
Težko zanikamo besede Deliusa, da so njegovi nameni z Olimpijo pošteni. So, ampak zasleduje logiko kapitala, ki pa ne pozna sentimentalnosti do okolja, v katerem deluje. Dobiček je ena in edina svetinja. In to danes, ne jutri ali čez pet let.
In epilog? Verjetno se bo tudi Adam Delius kmalu poslovil od Olimpije, ko ne bo več videl prave poslovne usmeritve. In prišel bo naslednji lastnik z novo vizijo. Green Dragonsi pa bodo čez šest let naslednjemu lastniku morda skandirali: "F*ck off, Henry!"
