V minuli sezoni najboljši strelec slovenske prve lige (18 golov na 26 tekmah), je v tej sezoni povsem neprepoznaven. V prvenstvu je na 18 tekmah zabil zgolj dva gola, v Evropi je na 14 tekmah dosegel tri, od tega dva v prvem krogu kvalifikacij za ligo prvakov proti estonski Flori. Saj ne da hitronogi napadalec ne prihaja v priložnosti. Prav nasprotno, na vsaki tekmi ima vsaj dve, tri čiste situacije, da zabije zadetek, toda zdi se, da je v tem trenutku mreža tekmecev zanj enostavno zakleta.
Nič drugače ni bilo niti sinoči. Matko je v igro vstopil šele v 59. minuti namesto dvakratnega strelca Edmilsona in uspel dvakrat z zgolj nekaj metrov nastreljati vratarja Valižanov. Da bi bila mera polna, je v zadnjih sekundah tekme imel tudi prazna vrata – čuvaj mreže TNS-ja je ostal na celjski polovici v lovu na izenačenje –, vendar se ni odločil za strel, temveč je poskušal s preigravanjem in še enkrat zamočil. "Matko, Matko, Matko!" so mu celjski navijači skandirali po prvi zgrešeni priložnosti. "Matko, Matko, Matko!" so kričali tudi po drugi, po kateri je celjski napadalec jezno brcnil v vratnico valižanskega gola. Ko je Aljoša Matko zapravil še tretjo veliko priložnost, so navijači aktualnih slovenskih državnih prvakov ostali tiho.
A drugače je bilo po koncu tekme, ko je 24-letnik skrušeno korakal proti garderobi. "Matko, Matko, Matko!" se je vnovič zaslišalo iz glavne tribune stadiona Z'dežele. Navijaška gesta je razočaranega napadalca vendarle nekoliko dvignila. Nasmehnil se je, odšel do navijačev in enemu izmed njih podelil tudi svoj dres. Z visoko dvignjeno roko se je vsem zahvalil za podporo, v upanju, da se bo prekletstvo končalo z letom 2024 in da bo v naslednjem letu znova spet zabijal gole kot za stavo.
